Novice Svet24

Glede na to, kako agresivni smo postali za volanom, smo lahko srečni, da nimamo še več nesreč, pravi poznavalec Andrej Brglez, ki vidi rešitev za izboljšanje razmer v avtocestni policiji. Policistov na naših avtocestah tako rekoč ni. To potrjuje tudi gasilec in zdravstveni reševalec Anže Albreht, ki s kolegi gasilci večinoma posreduje samo še v prometnih nesrečah na primorski avtocesti, kjer pločevina praviloma poka vsak drugi dan.

Nejc Fon

Našim avtocestam se je po besedah Andreja Brgleza, direktorja Inštituta za civilizacijo in kulturo, inštruktorja varne vožnje in dolgoletnega testnega voznika, zgodilo troje: povečalo se je število avtomobilov, Slovenija je po tem kazalniku v evropskem vrhu (naš vozni park se lahko primerja s Skandinavci, Nemci in Italijani), hkrati pa se cestna infrastruktura ni spreminjala – ljudje so se zaradi nižjih cen nepremičnin naseljevali zunaj mest, cestna infrastruktura temu ni sledila, zdaj pa te ceste ne zmorejo »požreti« množice dnevnih migrantov – povečal pa se je tudi tovorni promet.

»Slovenija je zelo tranzitna država in že petnajst let se sprašujem, zakaj se do tranzita ne znamo obnašati kot do upravičenega ekonomskega donosa. Prvič, regulirati bi morali, kaj se vozi po naših avtocestah, pri čemer se mora doseči višji minimalni standard ekološkosti tovornih vozil, ta morajo biti še posebej v zimskem času varnostno brezhibna, in drugič, prevozniki bi morali plačati občutno višjo cestnino. Povečali so se tako vlakovni, ladijski kot cestni tovorni promet in v tem poslu se vrtijo visoke številke, zato je še bolj čudno, zakaj ne znamo iz tega potegniti več sredstev za proračun. Če se avtoceste financirajo iz davkoplačevalskega denarja in če se uporabljajo za pridobitne namene v gospodarstvu, se mora plačati ustrezna cena. Po izračunih izgubljamo vsaj 50 milijonov na leto, ker tranzita ne znamo ustrezno ovrednotiti,« razlaga Brglez in dodaja, da se bo v od dveh do štirih let to delno zgodilo z elektronskim cestninjenjem. Vendar po njegovem mnenju za to, da bi na meji pobrali denar, ne bi potrebovali nobenega zapletenega sistema.

Zakaj ne odstavni pas? Namesto da bi se reševalci prebijali do kraja nesreče po sredinskem reševalnem pasu, ki je odvisen od umikanja vozil, bi se lahko peljali po odstavnem pasu, smo se vprašali. To ne gre iz več razlogov: odstavni pas je preozek za gasilski tovornjak, večkrat je zaseden s tovornjaki, ki imajo v času nesreče in ko vidijo, da bodo morali čakati, tahografski premor ali pa izkoristijo čas kar za pripravo kosila. Nihče jih ne kaznuje, ker policistov pač ni. Odstavni pasovi niso povsod ali pa se ponekod kar slepo končajo. Se pa lahko odstavni pasovi uporabijo za povratni promet intervencijskih vozil. V primeru večjih nesreč bi se lahko zgodilo, da bi morali ohraniti prevozno reševalno pot do kraja intervencije in nazaj po istem delu ceste.

Voznice v hudih stiskah

Tovorni promet gotovo vpliva na kakovost potovanja po avtocesti, največkrat pa smo za neprijetne vožnje po avtocesti, polne nasilnih dejanj, krivi sami. »Več avtomobilov in več tovornjakov je tudi na drugih evropskih cestah, vendar se samo pri nas zatika pri vzpostavitvi civiliziranega načina vožnje po avtocesti. Ključ do ugodnega avtocestnega potovanja je, da morajo vsi udeleženci voziti približno enako hitro – v Sloveniji je to 130 km na uro, počasnejša vozila so na desnem voznem pasu.« Slišati je zelo preprosto, vendar se po Brglezovih opažanjih na naših avtocestah ustvarja nekakšna napetost, ki je primerljiva tisti v trgovini pred blagajnami ali nestrpnosti do drugače mislečih na spletnih portalih.

»Veliko nestrpnosti in neučakanosti lahko vidimo v družbi. Dovolj je nekaj takih, ki ne bodo zadovoljni, če niso hitrejši od drugih, da podrejo celoten sistem vožnje. Na nas se obrača vse več voznic, ki prihajajo na avtocestah v hude stiske zaradi grobih in nasilnih dejanj. Če se vozite s hitrostjo 130 km na uro in se nekdo pripelje tesno za vaš avtomobil, vam bliska z lučmi, vas nato prehiti po desni strani ter je zraven še agresiven, je to nasilno dejanje. Predstavljajte si, da to doživljate vsak dan …« opozarja Brglez na razliko med nami in denimo avstrijskimi ali ameriškimi vozniki. Tudi tam so deviantni primeri, vendar je prepričan, da je pri nas agresivnost na cestah prišla že predaleč. »Po eni strani smo postali indiferentni do stanja v družbi, nismo aktivni državljani, vendar na platonski ravni nenehno negodujemo in smo postali izjemno agresivni. Človek se za volanom res spremeni in se v avtu lažje obnaša bolj nasilno kot sicer.«

Kaj človek, uboge gume in platišča!

Ta osredotočenost zgolj nase, na lastne interese, in pomanjkanje empatije se kažeta tudi v primeru nesreč, ko je treba reševalcem omogočiti čim hitrejši dostop do kraja nesreče. »Pred nekaj časa smo izvajali anketo o tem, zakaj vozniki ne zapeljejo na pločnik oziroma se pravočasno ne razvrstijo, da bi omogočili lažji dostop reševalcem, in med odgovori ni bilo malo takih, ki so povedali, da se reševalcem niso umaknili zato, ker bi bilo treba zapeljati čez robnik, njim pa je škoda pnevmatik in platišč. Ko smo spraševali, zakaj pred prehodom za pešce niso ustavili starejši gospe ali mami z otrokom, pa so povedali, da ne bodo obrabljali pnevmatik in zavor, ki trpijo pri zaviranju in ponovnem pospeševanju. Za veliko ljudi je za prevzgojo prepozno, zato moramo vneto delati za spremembo družbenih razmer in se ukvarjati z vzgojo mlajših s poudarkom na empatiji. Promet odraža stanje v družbi,« meni Brglez.

Del rešitve za boljše razmere na avtocestah je gotovo policija, ki je na njih premalo prisotna, po Brglezovih ocenah pa trenutno stanje zahteva več policije in kaznovanja. Avtocestno policijo, za katero načrti obstajajo in ima policija vse razčlenjeno, le usliši se je ne, bi morali državljani zahtevati. Stacionarni radarji, ki bodo računali povprečno hitrost, niso rešitev, saj se jih da pretentati.

Črna luknja

Nejc Fon

Anže Albreht pa razmišlja, da bi morda veljalo dati več pooblastil tudi Darsovim nadzornikom. Albreht, že 14 let prostovoljni gasilec, pomočnik poveljnika PGD Dolnji Logatec, po poklicu zdravstveni reševalec v ZD Logatec, je tisti gasilec, ki je pred tremi leti v prometni nesreči na primorski avtocesti pretežni del intervencijske poti moral preteči izmenjaje s kolegom, da je voznike »ročno« umikal na skrajni levi in desni rob vozišča ter tako omogočil dovolj prostora gasilskemu vozilu. Zaradi teka (v popolni gasilski opremi, ki tehta približno 10 kilogramov, pri 30 stopinjah) za zagotavljanje reševalnega intervencijskega pasu sta s kolegom na kraj nesreče pritekla čisto izmučena. Iz gasilskega avtomobila ga je pognalo nemogoče stanje, saj se vozniki niso umikali, gasilci so napredovali po polžje in so se za štiri minute popolnoma ustavili. »Vozniki se praviloma ne morejo umikati, ker nimajo dovolj manevrskega prostora, saj so razdalje katastrofalne – tudi v stoječi koloni si pridejo čisto za zadek, vsak pa bi moral videti pnevmatike pred sabo stoječega avtomobila. Tako sem tekel naprej, da sem umaknil peti in šesti tovornjak v koloni in so drugi lahko sledili,« se spominja Albreht.

Primorski avtocesti, na kateri po njegovih izkušnjah v poletni sezoni poka vsake dva ali tri dni, pravi kar črna luknja. Logaški gasilci posredujejo na njej pri vsaki nesreči – če ne drugega, vsaj zavarujejo in zaščitijo kraj nesreče. Po njegovih izkušnjah je na avtocestah zelo malo prometnih nesreč, v katerih udeleženci ne bi bili poškodovani.

Število nesreč se vzpenja, to je vidno že po gasilskih intervencijah, saj je tretjina teh zgolj posredovanj v prometnih nesrečah.

Junak

Albreht je neverjeten dokaz, kako lahko en človek premakne stvari na bolje in dokaže pristojnim institucijam, da se s pravim pristopom na terenu doseže velik napredek.

Po tistem teku za ustvarjanje reševalnega pasu se ni mogel znebiti misli in vprašanj, zakaj se ljudje reševalcem ne umikajo, kdo in kako bi jim moral to povedati in kakšna so sploh pravila. Tako je najprej nekaj mesecev preučeval slovenske, nemške in avstrijske prometne zakone, nato pa začel pošiljati elektronska pisma policiji, Darsu, Ministrstvu za infrastrukturo, Javni agenciji RS za varnost prometa. Od njih se je odzval samo Dars in ga povabil na sestanek. Nato je na Facebooku ustvaril skupino Ustvarimo reševalni pas na avtocestah, Dars pa mu je dal 12.000 letakov »Reši življenje«, ki jih je razdelil avtošolam, vulkanizerstvom, avtopralnicam. Pozneje mu je eden od podpornikov Facebookove skupine natisnil 50 nalepk za avtomobile, rekoč, izvoli in razdeli še to. Ko je nalepke ponudil na Facebooku, mu jih je zmanjkalo v dveh urah. Albreht se ni več ustavil.

Če se ob zastoju na avtocesti ali hitri cesti ne boste pravilno razvrstili in zagotovili dovolj prostora za intervencijska vozila, je predpisanih 200 evrov kazni.

»Nalepke so se mi zdele krasna ideja, s katero sem spet šel na Dars, kjer so jih financirali 500, od novembra se je ta številka povzpela na 10.000 nalepk različnih dimenzij. Potem sem si mislil, da nalepke ne morejo biti vrhunec tega, in sem se domislil ozaveščanja z deljenjem plastenk vode (z nalepkami Reši življenje)«, pripoveduje Albreht, ki je letos na eno izmed zelo obremenjenih julijskih sobot organiziral razdeljevanje plastenk z vodo na Lomu. Združil je kolege gasilce, reševalce Zdravstvenega doma Logatec, prometne policiste iz Ljubljane, reševalca motorista iz UKC Ljubljana in Darsove vzdrževalce in skupaj so razdelili 17.000 plastenk z vodo.

»Nekaj minut po končani ozaveščevalni akciji se je zgodila nesreča in fantje, ki so se takrat peljali na intervencijo, so posneli idealen reševalni pas. Tako se je akcija končala na najboljši mogoči način,« je zadovoljen Anže Albreht, ki mu zdravstveni reševalci iz vse Slovenije poročajo, da se stanje izboljšuje, ljudje pa ga zalagajo s takšnimi in drugačnimi dokazi ustvarjanja reševalnega pasu. »Boljših praks je veliko več kot prej in nalepke še vedno razdeljujem – takoj po objavi nove pošiljke so že oddane.« Albreht jih zapakira v kuverte ter jih razpošlje na sporočene mu naslove, logaški gasilci pa omogočajo denar za poštne stroške. Za zdaj se še izide z donacijami, ko se ne bo več, nalepk ne bo več mogel pošiljati. Ko se je pred tremi leti lotil ozaveščanja Slovencev, si ni predstavljal, da bodo njegova dejanja tako odmevala in da bo imel toliko dela. Prostega časa mu ni žal ravno zaradi rezultatov, ki jih opaža. Na avtocestah je torej vseeno še nekaj upanja.