Tine Gradišar je bil zidar, neskončno rad je opravljal svoje delo in se družil z ljudmi. Zjutraj, ko je prihitel na gradbišče, je običajno ves navdušen spodbujal sodelavce: »Fantje, vse to bomo lepo oddelali do pete ure.« Vedno je bil nasmejan in dobre volje, predan družini in še posebej ljubeč do nečakinje ter nečakov. Rad je delal na kmetiji in pogosto priskočil na pomoč drugim. »Svoje delo sem opravljal z vsem srcem. Zato mi je bilo hudo, ko sem dojel, da ne bom nikoli več stal na svojih nogah, da se ne bom nikoli več vrnil na gradbišče in zgradil nečesa z lastnima rokama.«
Pomagajte!
Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja je za svojega člana Tineta organiziralo zbiranje sredstev za nakup akumulatorskega invalidskega vozička. Če ste Tinetu pripravljeni pomagati, lahko sredstva nakažete na: TRR št. SI56 02970-001 9608 618, namen nakazila: »za Tineta – avto«
Najtežji trenutek v mojem življenju. Po padcu je bil vse do prihoda na ljubljansko urgenco ves čas pri zavesti. Glavo je imel vso v krvi, imel je zlomljeno roko, zdrobljen prsni koš, a ni čutil nobene bolečine. V reševalnem vozilu je še premikal roki. Ko so se odprla vrata reševalne postaje, je padel v komo. Na CIT so ga dva meseca ohranjali pri življenju in enkrat celo oživljali. Po dveh mesecih se je zbudil iz kome. Premikal je lahko samo glavo, pozneje pa je lahko malce premikal tudi roki. Ko je zdravnike vprašal, ali bo lahko še kdaj hodil, mu je bilo že po izrazu na njihovih obrazih vse jasno. »To je bil zagotovo najtežji trenutek v mojem življenju,« prizna Tine in solza mu spolzi po obrazu. »Nikoli se ne moreš sprijazniti s tem, lahko se zgolj navadiš na to dejstvo. Bolečino nosiš v sebi. Deliš jo z drugimi, a ostaja tvoja.«
Resnice se zavedaš, a je ne moreš sprejeti. Sledilo je obdobje najhujših duševnih bolečin. Pol leta je bil v ljubljanskem kliničnem centru, od tega dva meseca na intenzivnem oddelku. Tam je videl veliko in preveč usod ter zgodb, ko rešujejo življenje, velikokrat tudi neuspešno. »Vse to sem zelo težko prenašal, tako da so me premestili na drug oddelek. Dolgo sem imel pljučnico in en mesec vročino več kot 39 stopinj. Nisem smel dobivati antibiotikov, tako da so mi temperaturo zniževali zgolj z ledom. Prišlo je tudi do zastoja srca, poleg tega pa sem zaradi poškodbe pljuč zelo težko dihal. Neverjetno je, da se zavedaš dogajanja, pa kljub temu ne moreš sprejeti resnice. Mene je zanimalo samo to, kdaj bom lahko šel iz bolnišnice in kdaj bom lahko začel delati. Zame ni bilo druge variante, kot da postanem znova popolnoma aktiven. Pol leta sem tako razmišljal, vse dokler ni k meni povsem po naključju prišlo dekle s podobno poškodbo in sem v njeni usodi prepoznal svojo. Takrat sem dojel. Še vedno vse to podoživljam v sebi,« o svoji bolečini pripoveduje Tine.
Žale so blizu, kar tja me odpeljite. Premestili so ga na Inštitut za rehabilitacijo Soča, a namesto napredka je pri Tinetu nastopila psihična kriza. Ni mu bilo do življenja, ni mu bilo do hrane, pa tudi ne do stikov z družino. »Žale so blizu, kar tja me odpeljite,« je govoril. Trajalo je več kot mesec dni, da je začel ob pomoči strokovnega osebja v Soči razmišljati bolj pozitivno. »Medicinske sestre in terapevti so mi neskončno pomagali pri tem, da sprejmem svojo novo usodo. Videl sem, da nisem edini, ki se mora spopasti s to nemočjo. Pogovarjali smo se in celo začeli načrtovati nadaljnje življenje.« Tine je bil zelo družaben in danes najbolj od vsega pogreša komunikacijo ob delu in druženje s prijatelji. Ljudje so ga po nesreči drug za drugim počasi skorajda popolnoma zapustili. Saj razume, da imajo svoje življenje in delo, a kljub vsemu pogreša njihovo družbo. Razume jih, ker sluti, da tudi oni ne vedo, kako bi se mu približali, njemu, nemočnemu invalidu, saj najbrž ne morejo pozabiti vitalnega Tineta, ki je nekdaj skupaj z njimi premikal gore. »Zato si želim čim več samostojnosti in gibanja z vozičkom,« pojasnjuje.
Z vozičkom bi bil neizmerno srečen. Tine lahko sedi v električnem invalidskem vozičku in se z njim premika, ne more pa poganjati navadnega invalidskega vozička. Če ga hočejo posaditi v avto, da bi ga odpeljali na rehabilitacijo ali pregled v Novo mesto ali v Ljubljano, ga morajo prestaviti v navaden invalidski voziček (izposojen, ker nima svojega), nato pa iz vozička v avto. Njegovega električnega vozička se namreč ne da zložiti in spraviti v avto. Zato bi potrebovali prilagojeno vozilo, v katerem bi ga lahko vozili skupaj z električnim invalidskim vozičkom. »Če bi imel takšen avto, bi bilo moje življenje veliko boljše in bil bi neizmerno srečen. Včasih bi me lahko odpeljali na kakšno druženje, na izlet, na obisk k bratu v Izolo, da bi spet videl morje. Lažje bi se tudi odpravljal na preglede in terapije v Ljubljano. Tako pa se vožnjam izogibam, ker je to prestavljanje iz postelje na navadni voziček – ki mi poleg tega sploh ne ustreza – in iz vozička v avto silno naporno, in to tako za mojo družino kot zame. In potem običajno ostanem v postelji ali se malce popeljem naokoli z električnim vozičkom. Kar nenadoma je to ves moj svet.«
»Nikoli se ne moreš sprijazniti s tem, lahko se zgolj navadiš na to dejstvo. Bolečino nosiš v sebi. Deliš jo z drugimi, a ostaja tvoja.«
Vsa invalidska pokojnina gre za medicinsko nego. Desno roko si je Tine nekoliko okrepil, tako da lahko s posebnim pripomočkom sam je. A vse drugo morajo zanj narediti drugi. Mama Ivanka je nezaposlena, oče Alojz je upokojen. Vsi trije živijo z očetovo pokojnino, ki znaša slabih 600 evrov, skoraj vso svojo invalidsko pokojnino, ki znaša 460 evrov, pa Tine porabi za vrečke za odvajanje, za katetre in dodatna zdravila ter mazila, ki jih ne pokriva zavarovanje. Veliko težav ima zaradi zastojev katetra, poleg tega morajo ves čas zelo skrbno negovati njegovo telo, da se ne bi pojavile rane in preležanine. Zgodilo se je, da je bil čez noč moker, a tega ni čutil, v tem času pa so se mu naredile preležanine, ki jih mora zdaj zdraviti. Zaradi tega težko sedi na vozičku, poleg tega pa se zaradi rane in vnetja ni mogel udeležiti prvega srečanja tetraplegikov, ki ga je željno pričakoval. »Zamudil sem druženje in izlet na Ljubljanski grad, srečal bi se z ljudmi, ki sem jih spoznal v Soči. Obnovili bi stike in morda bi se lahko včasih slišali po telefonu. Na žalost se mi ta želja ni uresničila.«
Počutim se kot otrok, in to boli. Vse te tegobe in nevšečnosti vplivajo nanj in občasno se nad njim pojavijo črni oblaki. Takrat svoje prijazne družinske člane zaprosi, naj ga nekaj časa pustijo pri miru. »Zavedam se, koliko naredijo zame. Včasih mi želijo še preveč pomagati, jaz pa se takrat počutim kot otrok, in to me boli. Rad bi bil vsaj malce samostojnejši. Preveč sem doma. Samo zato sem privolil v to, da zaprosim za pomoč, da bi se zame nabavil avto, s katerim bi me lahko občasno odpeljali med ljudi. Klical sem v Trebnje, tam kupijo avto in ga nato predelajo, jaz pa bi ga lahko nato predelanega dobil za 22.000 evrov.« Tinetu od pokojnine ostane le kakšen evro, ki ga poskuša shraniti za čas, ko bo moral nekega dne zaživeti sam oziroma brez pomoči staršev. Brat Slavko ima svojo družino v Izoli, sestra Ivica se je po njegovi nesreči z možem in hčerkico Lejlo preselila nazaj domov, da bi pomagali skrbeti za Tineta. Je pa tudi njen mož hudo zbolel na jetrih. Skupaj nekako preživijo, a več kot to za Tineta ne morejo narediti.
Sončki mojega življenja. Tudi najhujši dnevi Tinetu lažje minevajo, ko so ob njem nečakinja Lejla (3) ter nečaka Patrik (5) in Kristjan (3). Dečka živita v Izoli in pogosto sprašujeta, kdaj bo stric prišel na obisk. Zelo vesela bi bila, če bi Tine imel avto in bi se lahko pogosteje pripeljal k njim v Izolo. Njegova najskrbnejša negovalka pa je triletna Lejla. Pogosto sede na posteljo k njegovim nogam, si iz njih naredi »naslanjač« in pravi, da se morata pogovoriti. Ali pa kar leže k stricu in ga varuje. Redno skupaj gledata nadaljevanko Komisar Rex. Prinaša mu svežo vodo, nastavi slamico, nato pa reče: »Zdaj pa imaš dovolj, zdaj bom še jaz pila.« Ko pridejo ponj z reševalnim vozilom, da bi ga odpeljali na terapijo, jim ga Lejla ne pusti odpeljati, ker se boji, da ga ne bo nazaj. »Nečakinja in nečaka so sončki mojega sedanjega življenja. Želim si le še malo več samostojnosti. Rad bi dočakal dan, ko bi me lahko z avtom v mojem električnem vozičku odpeljali v Izolo, tako da bi se lahko zjutraj ob morju vozil z vozičkom in srečeval ljudi. Priznam, da sem kar malo neučakan. Včasih sem tako lepo delal in bil nasploh zelo aktiven. Kako pogrešam to življenje, polno akcije in gibanja! Starša sta si želela, da bi prevzel skrb za kmetijo. Kadar sem bil z njima doma, sem z veseljem opravljal vse to delo. Imam veliko orodja, ki sem si ga nabavil za različna dela. Nisem še vsega prodal. Zaboli me pri srcu, ko vidim, kako vse to leži brez koristi, jaz pa ne morem nič narediti. Se bo pač treba sprijazniti, se naučiti uživati v malenkostih, ki jih prinaša to življenje, in se potruditi za majcene premike na bolje. Že ta želja po predelanem avtomobilu, ti majhni premiki v akciji, predvsem pa ljudje, ki jih ob tem spoznavam, so mi v teh zadnjih dneh dodobra polepšali življenje,« nam je na koncu pogovora zaupal Tine.
