Slovenija

Za vedno v objemu gora

Tina Horvat
10. 8. 2014, 17.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

»Tam gor, v svetu večnega ledu, serakov, plazov in skal, je nemogoče preživeti tako dolgo obdobje. Če bi bila nekje bolj v dolini, kjer še kaj raste in je življenje mogoče, bi možnost obstajala.«

»Če nama bodo zvezde in vetrovi naklonjeni, zagledava zelene gozdove okrog brniškega letališča 28. julija malo pred drugo popoldne,« sta zapisala alpinista Peter Mežnar in Aleš Holc v opisu odprave v Shaksgam, enega najbolj odročnih in nedotaknjenih končkov sveta. Žal zelenih slovenskih gozdov nista ugledala in vse manj je upanja, da jih kdaj bosta. Zaradi poslabšanja vremena in zaradi pretečenega časa je bila reševalna akcija po desetih dnevih prekinjena.

Vzbujati upanje pri takih nesrečah bi bilo nemoralno. Vsem, ki se spoznajo na gore, je jasno, da možnosti za preživetje v odročnem pogorju Shakgam skoraj ni več. »Ne, upanja za Petra in Aleša žal ni več,« pove Silvo Karo, vrhunski alpinist in direktor slovenskega festivala gorniškega filma. »Tam gor, v svetu večnega ledu, serakov, plazov in skal, je nemogoče preživeti tako dolgo obdobje. Če bi bila nekje bolj v dolini, kjer še kaj raste in je življenje mogoče, bi možnost obstajala. In vsakdo bi se lahko oprl na to odrešilno bilko. Vendar pa realno gledano, po vsem, kar se je dogajalo in kar vem, mislim, da se jima je nekaj zgodilo. Bila sta zelo izkušena in zrela alpinista, zagotovo ni šlo za njuno napako. Nekaj je prišlo, verjetno plaz. Ko sta se nazadnje javila, sta povedala, da čakata na izboljšanje vremena. Če bi bila kje spodaj, bi se verjetno lahko javila, a se nista. Prepričan sem, da če bi bila živa, bi reševalci, ki so ju iskali s helikopterji, v štirih dnevih zagotovo našli kakšne sledove. Zato bi se zgodil čudež, če bi preživela.«

Pa vendar se čudeži dogajajo. Znane so številne resnične zgodbe, ko so ljudje preživeli padce in ekstremne razmere, ki bi bili za večino usodni. Na primer zgodba o stevardesi Vesni Vulović, ki je edina preživela strmoglavljenje letala z deset tisoč metrov, pa o čudežnem dečku iz Tripolija, ki je preživel letalsko nesrečo v Libiji, ali o Julian Diller, ki je najprej preživela strmoglavljenje letala v amazonsko džunglo, potem pa je še deset dni tavala po neobljudeni in nevarni divjini, preden so jo našli domačini. Reševalne ekipe so jo že nehale iskati.

Znana je tudi večdnevna kalvarija alpinistov Joeja Simpsona in Simona Yatesa v perujski gori Siula Grande, o kateri je bila napisana knjiga Dotik praznine, potem pa so posneli še istoimenski igrani dokumentarec. Pri sestopu si je Joe zlomil nogo, soplezalec pa ga je, čeprav je bilo ogroženo tudi njegovo preživetje, spuščal po vrvi čez strm in komaj prehoden teren. V snežnem viharju sta potem oba po padcu obvisela na vrvi in Simon je v popolnoma brezizhodni situaciji moral prerezati vrv. Joe je zdrsnil čez steno v globino. Padec je čudežno preživel in se sam privlekel do baznega tabora, tam sta se zopet srečala. Simon je bil seveda prepričan, da je prijatelj mrtev.

Neverjetno se dogaja tudi Slovencem. Četrtega julija 1975 je Marjan Osterman, član alpinistične odprave v južnoameriške Ande, čudežno preživel grozovit 400-metrski padec čez vso steno Chacraraja, mogočne ledene gore v Peruju. Odnesel jo je z zlomom reber in nekaj izpadlimi zobmi. Samo dva tedna po padcu je osvojil sosednjo goro, skoraj šest tisoč metrov visoki Pisco.

Čudež se je zgodil tudi v triglavski severni steni. Tone Pogačnik je aprila 1946 na ledeniku nad steno treniral za triglavski smuk in zaradi slabe vidljivosti zapeljal čez rob tisočmetrske stene. Pri tem je imel dvojno srečo – ker je obtičal »le« 100 metrov nižje, v Kotlu, in ker je, povsem nepoškodovan, le prestrašen, preživel stometrski padec.

Vrnitev odpisanega Slavca. Slovenskemu vrhunskemu alpinistu Slavku Svetičiču – Slavcu je bila sreča čudežno mila vsaj dvakrat. Prvič leta 1991, ko je sam na alpski način preplezal izjemno zahtevno prvenstveno smer v zahodni steni Anapurne I. Gre za enega največjih svetovnih alpinističnih dosežkov vseh časov. Zaradi orkanskega vetra se je vrhu odpovedal in počasi sestopal v dolino. V baznem taboru in v Sloveniji so vsi težko čakali na novice, vendar jih ni bilo. Po osmih dneh so ga Nepalci, ki so ga spremljali do vznožja, in vse druge odprave odpisali ter zapustili bazni tabor. A Slavc se je skozi snežne viharje vrnil tako v bazo kot nazaj v civilizacijo.
Že leto kasneje je ponovno načrtoval vzpon na vrh. V drugem poskusu solo vzpona ga je odnesel plaz in odvrgel kar 500 višinskih (!!!) metrov nižje, tik ob globoki ledeniški razpoki, padca vanjo verjetno ne bi preživel. Tudi za 500-metrski padec v plazu alpinisti pravijo, da ga je preživel le po čudežu.
V tretje pa mu žal ni uspelo. Za vedno je ostal v pakistanskem Gašerbrumu IV. Šele čez nekaj let so ga našli člani korejske odprave.
Kaj če je še živ? Na čudežno vrnitev sina pa, v mislih, še vedno čaka Rudi Zaman iz Tržiča, ki se že 13 let sprašuje, kar se sprašujejo verjetno vsi svojci pogrešanih in izginulih – kaj če je še živ. Alpinist, morjeplovec, direktor založbe Didakta, oče šestih otrok, je leta 2000 v Himalaji izgubil 24-letnega sina Andreja. Ta je sam poskusil priplezati na vrh 6995 m visoke gore Dorji Lakpa, a se mu je na vrhu stene odlomila opast in je zdrsnil v globino. Še preden so prišli do njega, ga je pogoltnil plaz. Nikoli ga niso našli.
»Da, že 13 let se sprašujem o tem, kje in kako se je zgodilo in ali je sploh ... mrtev. Ob tem, da so iz baze spremljali njegov padec čez vso steno in ga tudi videli, kako je obležal spodaj,« pripoveduje Rudi. Organizirali so celo helikoptersko reševanje, a je ponoči vse skupaj prekril velik plaz in Andrej je izginil v njem. Prijatelji iz odprave so naslednji dan našli samo še Andrejev gojzar.
Ko ni trupla, vprašanja ostanejo. »Kljub temu da je racionalno gledano seveda jasno, da ni mogel preživeti ne padca ne plazu, ta vprašanja ostanejo, ker ni trupla. Zalotim se, da se sprašujem, ali je morda preživel padec, saj se je to v zgodovini že dogajalo. Kaj pa če je – še preden je prišel plaz – odtaval nekam stran in so ga našli domačini? Kaj če je le ostalo kaj več, kot tisti nesrečni gojzar? Za nekoga, ki nima te izkušnje, so to seveda neumnosti, mi, ki smo to doživeli, pa se ves čas opiramo na neko rešilno čudežno bilko. Ko ni trupla, nimaš nič oprijemljivega. «
Potem je tu še vprašanje slovesa – Andrejeva družina se je od sina in brata poslovila s spominsko mašo, prijatelji alpinisti so mu pod Storžičem postavili ploščo, ploščo ima tudi na tržiškem pokopališču. »To nam je v uteho, da lahko vsaj kje svečko prižgemo za Andreja, in radi se pogovarjamo o njem, še posebej z njegovimi prijatelji alpinisti,« je povedal Rudi, ki se sicer že več let odloča, da bi odšel v Himalajo, do gore, ki mu je vzela sina. Nekako bi se rad spravil sam s sabo in poslovil od sina tam, kjer se je to zgodilo, vendar s potjo ves čas odlaša.
Verjela sem, da nam Janez želi vso srečo. Sedemnajst let mineva od tragične smrti najbolj vrhunskega med vrhunskimi alpinisti, Domžalčana Janeza Jegliča - Johana. S Tomažem Humarjem sta se povzpela na izjemno zahtevno himalajsko goro, na 7742 visoki Nuptse. Ko je Tomaž 15 minut za Janezom prišel na vrh, kjer je divjal orkanski veter, je zagledal samo še Janezove stopinje, ki so vodile proti robu prepadne stene, in odloženo, še delujočo radijsko postajo. Čeprav ne bomo nikoli izvedeli, kaj se je zgodilo, je očitno takrat najboljšega alpinista sveta z vrha odpihnil veter.
Grozljiva izguba je prizadela ves alpinistični svet, najbolj pa seveda Janezovo ženo Ireno, takrat je bila ravno na polovici nosečnosti, ter hčerki Ano in Mirjam, stari sta bili tri in pet let. Kako je ob nosečnosti in dveh majhnih deklicah zmogla preživeti tako strašno tragedijo, jo previdno vprašam. »Nosečnost sem vzela kot božjo milost in se prepustila veri v Boga,« pomirjeno odgovori. »Verjela sem, da bo vse v redu in da Bog skrbi za nas in za Janeza. Prvo noč, ko sem izvedela za nesrečo, sem bila v stresu, otrok v meni je bil zelo nemiren. Morala sem se umiriti, že zaradi malega. Filipa sem nato lepo donosila in vse je bilo v redu.«
Irena Jeglič Kumše, pred petimi leti se je ponovno poročila, se ima za svoj pogum in izjemno moč zahvaliti svoji globoki veri v Boga. Seveda je imela huda obdobja, pripoveduje, a skoznje je lahko šla le s pozitivnim pogledom na vse, kar se je dogajalo okoli nje. In brez lažnega upanja. Ni se slepila, da je še živ, saj je bilo očitno, da je padel čez smrtonosno visoko steno osemtisočaka. »Zame je šel v nebesa in verjela sem, da nam želi vso srečo. Sprijaznila sem se, da ga ni več na tem svetu in da si tudi on želi, da živimo naprej in se imamo lepo.«
18 smrti v Himalaji. Himalajska statistika tragedij je dramatična, saj skupaj šteje kar 18 slovenskih alpinistov, med njimi je tudi Marija Frantar – Mariča, ki je s soplezalcem Janezom Rozmanom pokopana v snežni razpoki pod ledenikom Kangčendzenge. A če se odmaknemo od teh strašljivih številk in vprašamo o smislu početja vsakega od teh fantov in dekleta, bomo videli, da se njihova življenja, posvečena iskanju in odkrivanju neznanega in nematerialnega, nikakor niso iztekla tjavdan.