»Hodim zato, da s hojo ozaveščam ljudi o spolnih zlorabah, o temi torej, o kateri ne želi govoriti nihče!« Matthew McVarish, škotski igralec, pisec in glasbenik, ki ga je stric, prijazen boter, ki mu je tudi nosil darila, zlorabljal deset let, je preživel težke čase: njegova starejša brata trpita zaradi depresije, sam je imel težave s samomorilnimi vzgibi. Toda lani se je v projektu Pot do sprememb, s katerim Evropejce ozavešča o problematiki spolnih zlorab otrok, razgalil in o svoji izkušnji zlorabe spregovoril odprto. Zaradi ozaveščanja hodi po evropskih državah in na poti, ki jo bo nadaljeval na Hrvaškem, se je ustavil tudi pri nas. Projekt, ki se je začel 31. maja lani v Londonu, bo po šestnajst tisoč kilometrov dolgi poti, na kateri bo obiskal osemindvajset držav Evropske unije, sklenil februarja 2015 v Edinburgu.
Pred puberteto se niti nisem zavedal, kaj se mi je dogajalo. V zgodnjih najstniških letih, ko sem začel spoznavati, kaj spolnost sploh je, sem se tega bolj zavedal. Stric je bil prijazen, bil je tudi moj boter, kupoval mi je darila, me vozil na izlete in v kino, kar mi je bilo všeč. Zato sem bil še toliko bolj zmeden in nisem vedel, da je to, kar počne z mojim telesom, kadar sva sama, spolno nasilje. Stric me je zlorabljal, kolikor pogosto je mogel, kjerkoli me je našel samega. V njegovi hiši, avtu, hiši mojih staršev, moji sobi, v naši kopalnici. Enkrat tudi v šotoru in na počitnicah. Seveda mi početje ni bilo všeč in še kot majhen otrok sem vedel, da se to ne bi smelo dogajati. Zato o tem tudi nisem govoril. Stric ni bil nikoli agresiven ali nasilen, zato se ga nisem bal. Počutil sem se ujetega, predvsem zaradi dejstva, da v družini nismo nikdar govorili o ničemer, kar bi bilo povezano s spolnostjo. Kar je delal on, je bilo seksualno, zato o tem nisem govoril.
Ste se o tem pogovarjali s komerkoli, morda z bratoma?
Kot otrok ne. Nikomur nisem povedal. Ko sem imel petnajst let, je bil starejši brat hospitaliziran zaradi stresa. Šele takrat je spregovoril o tem, da je bil spolno zlorabljen. Videl sem, kako ga je zloraba zlomila, in tudi sam pri sebi ugotovil, da o tem moram govoriti. Pri sedemnajstih sem se preselil v Anglijo in tam začel terapijo.
Toda stric je bil učitelj, dečke je učil nogometa, niti predstavljati si ni mogoče, kaj to pomeni. Zakaj ste se pri petindvajsetih letih z bratoma odločili, da ga prijavite, zakaj šele takrat in kako so zlorabe sprejeli vaši starši?
Kot mnogi otroci sem tudi sam verjel, da bi bil s prijavo strica policiji in s kalvarijo na sodišču kriv za stres, ki bi ga to povzročilo moji družini. Šele pri petindvajsetih, ko sem videl, kako težko shajata moja brata in da je stric še vedno na prostosti in zato nevaren, sem se zavedel, kako nemogoča je situacija. Zakaj bi me bilo sram? To je storil on, on je povzročil vse trpljenje, in mi naj ob tem ostanemo tiho in trpimo? Zakaj? Ob zavedanju, da samo mi vemo, v kakšni nevarnosti so še drugi otroci, nismo mogli biti več tiho. Ko sem ga prijavil, so moji starši težko z mano govorili o zlorabi. Razumem in spoštujem, da ima vsak svoj način soočanja s težavami, zato jih nikdar nisem silil, da bi o tem govorili. Odkar se začel projekt Pot do sprememb, me starša podpirata. Razumem, da sta ponosna name in na moje dosežke, predvsem pa na to, kako sem se spoprijel s tem, kar se mi je zgodilo v otroštvu.
Mnogi otroci, ki so bili zlorabljeni, se zaradi rosnih let ne spominjajo izkušnje, ki pa pušča posledice. Brata sta bila v depresiji, kaj pa vi?
Ko sem bil star sedemnajst, dvajset, petindvajset sem bil suicidalen. Ni me bilo sram prositi za pomoč. Če si nekdo zlomi nogo, gre v bolnišnico. Če nekdo trpi za depresijo, zakaj ne bi smel poiskati pomoči? Možgani so organ kot vsak drug in kot vsak drug včasih zbolijo. Zakaj se pljučnice ne sramujemo, anksioznosti pa? V nasprotju z bratoma ne potrebujem tablet. Vem, kakšni so znaki depresije, in vedno poiščem pomoč, kadar me preveč prevzame. Okrevanje je mogoče, ampak za to je treba o težavah govoriti. Seveda ne nujno z novinarji, kot to počnem jaz, temveč v zasebnosti, s terapevtom, svetovalcem. Za terapijo sem se odločil, ker sem čutil, da bom sicer zaradi teh groznih spominov znorel. Ni bilo lahko ne zabavno, a bistveno je bilo, da sem te spomine raziskoval in predeloval v varnem okolju, z nekom, ki mu zaupam. Z govorjenjem o vsem tem sem lahko ugotovil, kako te izkušnje čutim in dojemam. Pred tem je bila le siva megla jeze. Ko jo odstreš, ko si si na jasnem s svojimi čustvi, lahko najdeš zdrave načine kanaliziranja negativnih in težkih občutkov in življenje končno spet vzameš v svoje roke.
Povedali ste, da je bilo dvaintrideset odstotkov morilcev v otroštvu zlorabljenih – pomemben podatek! Ste pesnik, glasbenik, igralec, vam je pri premagovanju travmatičnih izkušenj pomagala ustvarjalnost?
Sem igralec, dramatik, pišem glasbo. Ustvarjalnost je bistveni način, kako predelamo naše najgloblje misli in čustva. Vsakomur priporočam, da se izraža z ustvarjalnostjo. Ni nujno, da je to javno ali komercialno početje. Lahko je hobi, način, kako se zasebno izražaš.
Zlorabljen je vsak peti otrok na planetu, vsaka četrta deklica in vsak šesti deček pred polnoletnostjo. Zlorabljajo celo duhovniki, tudi učitelji, toda zdi se, da gredo te informacije v poplavi mnogih mimo nas. Zakaj?
Bojim se, da zato, ker mediji o spolni zlorabi otrok večinoma poročajo senzacionalistično. Večina zato čuti in dojema, kot da se to ne dogaja njim, temveč vedno samo drugim. Spolna zloraba neposredno prizadene vsakega petega otroka. To pomeni, da je vsak peti odrasli izkusil spolno zlorabo v otroštvu.
Ste se zato odločili, da javno spregovorite o svoji izkušnji, tudi o trpljenju?
Odločil sem se zato, ker je nemogoče ostati tiho, ko pa sto milijonov ljudi v Evropi živi s to grozno izkušnjo. Zato, ker sta teža njihovega bremena in žalost preveliki, da o njiju ne bi spregovoril. Odločil sem se tudi zato, ker je to prvi korak k okrevanju in preprečuje, da bi se spolne zlorabe dogajale še naprej. Če je bil nekdo spolno zlorabljen, storilec pa je še vedno na prostosti in v stiku z otroki, je treba prekiniti molk, saj so ti otroci ogroženi. To ni prijetna, je pa zato toliko pomembnejša izkušnja. Če mislite, da ste kot odrasel človek prešibki za ta korak, ste danes vseeno močnejši kot tisti otrok, ki ga bo vaš napadalec zlorabil, ker ste vi ostali tiho.
Ste nosilec projekta Road to Change/Pot do sprememb, s katerim želite ozaveščati o problematiki in pozivati k delovanju proti spolnim zlorabam otrok. Zato ste se podali na 16.000 kilometrov dolgo popotovanje po evropskih prestolnicah. Kako se je začelo?
Leta 2008 sem napisal gledališko igro To Kill a Kelpie (Ubiti Kelpieja), ki govori o bratih dvojčkih, ki po mnogih letih končno spregovorita o tem, da sta bila v otroštvu spolno zlorabljena. Po dramski predlogi je bil posnet tudi film, v Ljubljani smo ga predvajali v petek. S predstavo sem gostoval po ZDA, kamor me je povabila organizacija Stop the Silence. Po vsaki predstavi sem govoril z občinstvom in mnogo jih je šele takrat prvič prekinilo molk ter spregovorilo o svojih izkušnjah. Zaradi tega so me v Stop the Silence povabili, da postanem njihov evropski ambasador, in privolil sem, da bom o problematiki spolnih zlorab otrok govoril in ozaveščal po Evropi. Za hojo sem se odločil, da bi pritegnil čim več pozornosti. Če bi prišel z letalom, bi je bilo nedvomno manj. Tema je pomembna in zasluži si nacionalno medijsko pozornost, a o njej nihče zares ne želi govoriti. Sredstev za kampanjo v vseh osemindvajsetih državah nimam. Ker hodim, pa mediji pridejo sami k meni in me vprašajo, zakaj to počnem. Tako kot so Forresta Gumpa, ko je tekel po Ameriki. Forrest je bil moj navdih za projekt.
Kakšne so vaše izkušnje s poti? Kaj pravijo žrtve spolnih zlorab?
V več državah sem se srečal z žrtvami. Mnogi me dodajo na Facebooku, z mnogimi sem postal dober prijatelj in z njimi ohranjam stike na nadaljnji poti. Nekateri me prosijo za nasvet, nekateri za pomoč, drugi za informacije o tem, na koga naj se obrnejo. Pot je bila čudovita in poučna. Ko se bom vrnil domov, bom o tem napisal knjigo. Načini, kako se države spopadajo s problematiko, so zelo raznoliki. Tudi razlogi, zakaj ljudje ne spregovorijo o spolnih zlorabah otrok, so različni. Odvisni so od kulturnih, družbenih, geografskih in ekonomskih dejavnikov. Zato tudi odziv na razloge za molk ne sme biti povsod enak. Opazil pa sem, da imajo vsi nekaj skupnega. To je nelagodje ob pogovoru o zlorabah. V Skandinaviji je tradicija, da ženske ne smejo kazati jeze, kar pomeni, da se težko soočajo z zlorabo, saj povzroči cel spekter čustvenih odzivov. Na Irskem in Poljskem oziroma kjerkoli je močna homofobija se dečki bojijo spregovoriti, da ne bi ljudje mislili, da so se spremenili v geje. To je smešno, saj spolne usmerjenosti ne moreš spreminjati s spolnim nasiljem. Ideja, da deček postane gej, ker ga je zlorabil moški, je popolna neumnost. Homofobija pravzaprav ustvarja popolno okolje za molk o spolnih zlorabah in ne obratno, kot zmotno mislijo mnogi. V manjših državah, kot je Luksemburg, pa tudi Slovenija, je težava v tem, da vsi vse zelo hitro izvedo. Kako v tako majhni skupnosti govoriti o spolnih zlorabah otrok in žrtvam zagotoviti anonimnost? To je močan razlog za molk. Na Cipru je tudi problem kulture starejših. Tam dedek velja za glavo družine, o njem se ne sme govoriti slabo. Kako naj torej nekdo, ki je bil v takem okolju zlorabljen, sploh spregovori, če pa mu to prepoveduje kulturni običaj?! To je popolno okolje za storilce, saj veljajo za nezmotljive.
Kako je s pomočjo žrtvam spolnih zlorab v Sloveniji in kako drugje?
Žrtvam spolnih zlorab pomagajo različne organizacije. Z njimi sem se srečal v Skandinaviji in zahodni Evropi, žal pa nisem našel nobene mreže ali podporne skupine v vzhodni in južni Evropi. V Sloveniji sem se sestal s predstavniki Ženske svetovalnice, Združenja proti spolnim zlorabam in Društva za nenasilno komunikacijo. Ti izvajajo različne programe za žrtve in odrasle, ki so v otroštvu preživeli spolno zlorabo. V Združenju pripravljajo tudi pobudo za ustanovitev evropskega dneva proti spolnim zlorabam otrok, kar močno podpiram. Ženska svetovalnica vodi skupino za pomoč preživelim po spolni zlorabi, prav tako, kakršno želijo vzpostaviti na Malti, kjer sem bil. Eden od ciljev moje poti je tudi ta, da med seboj povezujem organizacije v evropskih državah. Slovenska organizacija tako lahko svetuje pri vzpostavitvi podobne organizacije na Malti ali pa se nauči novih metod pri neki organizaciji od drugod. Z Društvom za nenasilno komunikacijo smo se pogovarjali o knjižici za otroke Moje telo je moja stvar, ki bi jo radi prevedli v slovenščino in ponudili vrtcem in šolam kot orodje, kako seznaniti otroke s tem, kaj je prav in kaj ne.
Zato vsak dan prehodite petdeset kilometrov – ali s hojo, z druženjem, s pogovori vplivate na ozaveščanje ljudi?
Vsak dan prehodim med 20 in 70 km, v povprečju pa 50 km na dan. Odvisno od strmin, vremena in divjih psov. Prehodil sem vsak meter med prestolnicami, in to zato, da pridobim vašo pozornost in govorim o spolnih zlorabah otrok. Veste, hoditi pravzaprav sploh ne maram.
Iz Slovenije se odpravljate na Hrvaško: pohod, ki ste ga začeli 31. maja 2013 v Londonu, boste končali februarja 2015 v Edinburgu. Kaj si želite?
Želim si, da bi imeli vsi otroci v EU enake pravice. Želim si, da bi družba nehala kriviti žrtve za grozovit zločin, ki so ga prestale in nikakor ni bil njihova krivda. Želim si, da v Evropi prekinemo molk in ustavimo spolne zlorabe otrok.
