Novice Svet24

Pravzaprav je bilo z njo tako hudo, da je bila, kot sama pravi, z eno nogo že na drugi strani. Ko sem jo obiskala v njenem ljubem Pionirskem domu, se kar nisem mogla načuditi, kako dobro je videti. Elegantno opravljena in s kratko pričesko, ki ji neverjetno pristaja, mi je pripovedovala, da se ji zdi, kot da so bile vse skupaj le grde sanje. Mojega klica s prošnjo za intervju se je razveselila. »O tej bolezni je treba govoriti. Rak ni smrt in nikoli ne smemo obupati.« Sama je najboljši dokaz za to.
Sredi maja ste po dolgi bolniški odsotnosti spet prevzeli vodenje Pionirskega doma. Kako se počutite?
Ves ta čas sem se malo »švercala« in na obiske hodila tudi med bolniško odsotnostjo. Ko sem izvedela za bolezen, sem postavila mlado, ambiciozno ekipo, da me je nadomeščala. Danes jim lahko rečem res hvala. Ko sem odhajala, sem jim rekla: »Zaupam vam in želim, da ste boljši od mene.« V petek, ko sem se vrnila, smo imeli zbor delavcev in rekla sem jim: »Ne le, da ste bili boljši, bili ste odlični.«
Zboleli ste lani poleti. Kaj se je dogajalo?
Ko so sodelavci odšli na dopust, sem slutila, da se v mojem telesu nekaj dogaja. Da slabim in zgubljam tla pod nogami. Za mano je bilo težko obdobje. Županstvo in delo v nevladni ustanovi je pustilo v meni hude sledi, nisem znala uravnavati težkih stresnih okoliščin. Šla sem na odvzem krvi. Naslednje jutro me je poklicala zdravnica in me vprašala, kako lahko sploh delujem. Hitro sem vzela vajeti v svoje roke. Poklicala sem v postojnsko bolnišnico in iskreno se zahvaljujem dr. Merlu, ki me je sprejel. Na izvid sem čakala teden dni. Nekako sem čutila, da bo pozitiven in je v meni bolezen, ki je nisem hotela poimenovati. Potem je dobila pravi obraz in pravo ime. Raka na maternici sem poimenovala kar stresko. Vzela sem si čas, da v miru predelam, kaj se mi je zgodilo. Ko se je hči vrnila iz tujine, sem ji povedala, da sem zbolela, in ji obljubila, da se bom borila in zmagala. Na druge možnosti nisem hotela pomisliti. Po veliki operaciji so me čakale kemoterapije. Pred zadnjo, na miklavževo, sem javno povedala, da sem zbolela in sem pred zadnjo kemoterapijo. Nato se mi je poslabšala kri in hudo se je zapletlo. Mislila sem, da gre za reakcijo na zadnjo kemoterapijo, a je bil ileus – zavozlalo se mi je črevo –, nato pa sem dobila še sepso in padla v septični šok. 12. decembra sem imela še eno veliko operacijo, toda danes sem tu. Ko gledam nazaj, se mi zdi, kot da je vse skupaj trajalo le eno noč, kot da so bile vse skupaj le grozne in grde sanje. Zdaj sem se zbudila in zunaj je sonce. Izvidi kažejo, da sem bolezen premagala. Da sem zmagala.
Večina ljudi, ki dobi diagnozo rak, pravi, da se jim v tistem trenutku poruši svet. Kako ste vi sprejeli slabo novico? Ste se spraševali, zakaj se to dogaja prav vam?
Že nekaj let sem bila obkrožena s to boleznijo. Z njo se je srečala moja sestra in žal umrla. Nanjo sem se med boleznijo največkrat spomnila. Imela sem jo pred očmi, kako se nekako noče boriti, zato sem bila večkrat jezna nanjo. Umrl je tudi moj najboljši prijatelj Peter Božič. Zbolela je moja nečakinja z majhnimi otroki in bolezen premagala. Videla sem, kako različno se ljudje odzivajo na bolezen. Verjamem, da tudi medicina ne more več pomagati, ko je bolezen že strašno napredovala, večinoma pa je ogromno odvisno od tega, kako hitro dojameš stvari in jih v sebi razčistiš. Tako ali tako pravim, da je danes epidemija raka, toda ko zboliš, se ljudje in družba še vedno odzovejo tako, kot da si manjvreden človek. Takoj si že na poti k smrti. O tej bolezni je treba veliko govoriti in ljudi ozaveščati, da rak ni smrt. Nekateri imajo parkinsonovo bolezen, drugi alzheimerjevo, jaz sem imela pač raka. Vem, da sem živela preveč stresno in si naložila preveč bremen, ker pa sem vase zaprt človek, sem imela malo možnosti, da bi se o stvareh s kom pogovorila. Življenje se mi ni obrnilo na glavo in tudi nisem radikalno spremenila načina življenja. Najprej sem se zazrla vase in si nato rekla, da zaupam. Zaupam zdravnikom v postojnski bolnišnici in na onkološkem inštitutu. Spomnim se, kako sem dobivala prve kaplje kemoterapije. Želela sem si imeti velik zaslon, na katerem bi lahko spremljala vsako kapljico, kako potuje po mojem telesu in mi pomaga.
Nekatere ženske, ki zbolijo za rakom, pravijo, da jih najbolj prizadene izguba las in se z njo sprijaznijo težje kot z neprijetnimi slabostmi. Je tudi vas tako prizadela?
Ne, z vsemi temi stvarmi sem se sprijaznila zelo hitro. Konec koncev mi še danes odpadajo nohti, kar je tudi eden od stranskih učinkov. Vse to sem sprejela zelo racionalno, kot dejstvo. Kupila sem si lasuljo, pa je nisem veliko nosila. Rekla sem si, da je tudi to del moje življenjske zgodbe in naj me ljudje pač vidijo brez las. Ker je bila zima, sem nosila kapo, če bi se mi to zgodilo poleti, bi si nadela kakšen klobuček ali ruto, skrivati pa nisem imela česa. Če bi izgubo las skrivala, bi iz vsega delala travmo. Lasje so mi izpadli zelo hitro, že v prvih štirinajstih dneh. Spomnim se, da sem šla na neko razstavo in mi je prijatelj s plašča pobiral lase. Ko sem prišla domov, mi jih je v roki ostal cel šop. Hčerki sem rekla: »Ana, ne bova več čakali, kar takoj greva v akcijo.« Moja Ana me je obrila. Brivnik se nama je malo zataknil in vse skupaj je dolgo trajalo. Ko sem gola čepela v kadi in gledala svoje lase, kako padajo, me je, priznam, kar malo pretreslo.
V nesreči in bolezni, pravijo, človek spozna prijatelje. Imate podobne izkušnje?
Klicalo in spodbujalo me je ogromno ljudi. Dajali so mi energijo. Tudi takrat, ko sem zaradi sepse smejoč se zaspala in sem počasi že odhajala, sem slišala tisoče glasov, prebrala stotine mejlov in si rekla: Ne grem še! Bilo pa je tudi ogromno ljudi, ki so klicali, me ustavljali na ulici in mi ponujali neke vodice, terapije, soli ... Nekdo mi je celo za grozovito visoko ceno ponujal preparat, za katerega se je izkazalo, da je le slana voda. Vsem, ki zbolijo, svetujem, naj pridobijo čim več strokovnih mnenj in naj ne bodo prepuščeni raznim šarlatanom. Zaupala sem sebi, da bom zmagala, svoji hčeri, da mi bo stala ob strani, in zdravnikom. Uradna medicina je precej radikalna: ne smete jemati ničesar razen predpisane terapije. Mislim, da bi morala strokovno pregledati različne alternativne metode in povedati, kaj deluje in kaj ne. Nekomu pomaga, da se več druži in pogovarja. Nekomu ustreza, da jemlje tudi kakšna dopolnila, za katere verjame, da mu pomagajo. Toda na trgu je veliko ljudi, ki iščejo le zaslužek. Sama razen dodatkov za krepitev imunskega sistema nisem jemala popolnoma ničesar.