Slovenija

Ostal je brez doma in družine

Gabrijel Toplak
17. 11. 2013, 07.31
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Zavetišče v Ljubljanski ulici, ki ima 40 postelj, ena stanovanjska enota pa je namenjena brezdomnim družinam, je precej zasedeno, saj ima ločene kapacitete za moško in žensko populacijo ter družine. Zajtrk je po navadi 'močen', kosilo sestavljeno tako, da vpliva na krepitev zdravja, večerja pa hladna ali topla.

Gabrijel Toplak

Uporabniki dvorišča pred skladiščem humanitarne pomoči Rdečega križa v Ljubljanski ulici v Mariboru so tako rekoč tudi brezdomci, saj imajo tam še zavetišče. Srečati jih je mogoče predvsem na prostem, saj nam v notranjost objekta niso dovolili. Ko jih pozdravimo, so le redki takšni, ki nam odzdravijo, a se med njimi najdejo tudi takšni, ki so pripravljeni pomagati.

''Glede na stisko ljudi, saj tako rekoč vsak dan povprašujejo po stanovanjski enoti za družine, bi potrebovali še vsaj štiri.'' Koordinator socialnih programov Boštjan Cvetič

''Ali kaj iščete? Potrebujete pomoč?'' me je s srbskim naglasom ogovoril 64-letni Zoran Milošević in nadaljeval, da je tukaj že domač, saj je zadnjih nekaj let reden uporabnik zavetišča. ''V tej soseski sem stanoval v štirisobnem stanovanju z ženo in otroki. Ko so me leta 1991 izgnali iz Slovenije, domnevam, da zaradi priimka, je žena zahtevala ločitev, takrat mladoletna otroka pa sta ostala brez očeta. Tega Sloveniji ne morem oprostiti, vrnil sem se lahko šele po 21 letih,'' je povedal Milošević, ki ima težave tudi pri pridobivanju zaposlitve, zato je postal brezdomec. V Mariboru je spet od aprila; od takrat je občasno opravljal priložnostna dela, vendar česa trajnejšega ni dobil, zato mu ni uspelo plačevati najemnine. Prejema zgolj socialno pomoč v višini 265 evrov. Naslednji, ki zbere pogum za pogovor, je 47-letni Marjan, Mariborčan, ki je večino svojega življenja preživel v nekdanjem podjetju Intes. ''Ko so me odpustili, sem nekaj časa živel pri materi, ko pa je umrla, sem pristal na cesti. Še sreča, da imamo v mestu zavetišče, v katerem dobim topel obrok in imam streho nad glavo. Končane nimam nobene šole, zato imam težave pri iskanju zaposlitve. Noče me nihče, tukaj pa mi je res prijetno,'' je dejal.

Največje zavetišče za brezdomce v državi

Boštjan Cvetič, koordinator socialnih programov Nadškofijske karitas Maribor, pravi, da je tovrstno zavetišče za brezdomce odprtega tipa in eden izmed šestih programov Nadškofijske karitas Maribor, ki so namenjeni brezdomski populaciji. ''Je največje tovrstno zavetišče v državi in ima 40 postelj, ena stanovanjska enota pa je namenjena brezdomnim družinam. Precej smo zasedeni, saj imamo ločene kapacitete za moško in žensko populacijo ter družine. Stanovanjska enota za družine je že vrsto let neprestano zasedena in bi glede na stisko, saj ljudje tako rekoč vsak dan povprašujejo po tovrstni namestitvi, potrebovali še vsaj štiri,'' razlaga Cvetič. V ljudski kuhinji, kjer lahko glede na finančno zmožnost na dan zagotovijo kosilo za 70 uporabnikov, so poleg popoldanske malice na voljo trije obroki. ''Zajtrk je po navadi 'močen' (jota, pasulj, ričet, kranjska klobasa), kosilo je sestavljeno tako, da vpliva na krepitev zdravja uporabnikov (na primer juha prežganka, špageti po bolonjsko in zelena solata), večerja pa je hladna ali pa tudi topla,'' je naštel Cvetič in sklenil, da so uporabniki različnih struktur, tako geografsko kot starostno. Med njimi so tudi tujci in družine, največ je moških, kakšnih 10 odstotkov pa je žensk.

Gabrijel Toplak