Novice Svet24

Policija je lani v primerjavi z letom prej zabeležila tako več pobegov otrok in mladoletnikov od doma - lani 152, predlani 115 - kot večje število pogrešanih oseb. Lani so jih našteli 322, leta 2011 pa 242. Letošnja številka bo očitno še višja, saj so policisti po podatkih Generalne policijske uprave do 8. aprila našteli že 221 pogrešanih odraslih in dva pogrešana mladoletnika.

Policija kot pogrešanega obravnava tistega, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsoten iz določenega okolja. Kot pravijo, je zmotno mišljenje, da je časovni dejavnik poglaviten, da se nekoga razglasi za pogrešanega. Upoštevati je treba namreč navade posameznika, obnašanje, socialne stike in njegovo poklicno dejavnost. Glavni element za začetek iskanja je nenadna in nepričakovana odsotnost od doma. Odsotnost mora biti daljša od običajne, predvsem pa nepojasnjena, pojasnjujejo na policiji.

Nekajurna odsotnost odraslega brez kakršnihkoli sumljivih ali nenavadnih okoliščin še ne pomeni primera pogrešanja, če gre za starejšega človeka, ki je pred urami odšel na sprehod v naravo in se kljub temi ni vrnil, pa zahteva ukrepanje. Posebno pazljivost narekujejo primeri izginotja otrok, ko treba ukrepati takoj, pravijo.

Vzroki za odhod mladoletnikov so različni, večinoma gre za težave v šoli, nasilje v družini ali željo po kakšni dogodivščini. Pri starejših ljudeh pa je izginotje ponavadi povezano z zdravstvenimi razlogi. Zgodi se tudi, da oseba stori samomor ali doživi nesrečo.

Starost ljudi, ki se v Sloveniji znajdejo na seznamu pogrešanih oseb, je zelo različna. Policija obravnava tako pogrešane mladoletnike kot tudi starostnike, med odraslimi pa opažajo, da je pogrešanih več moških kot žensk.

Večina pogrešanih se domov vrne po dveh ali treh dneh, ostali v nekaj tednih, redki so primeri, ko posameznik izgine za mesece ali leta. Policija obvestila o pogrešanih osebah objavlja tudi na svojih spletnih straneh. Najdlje je pogrešana ženska, ki je izginila leta 1982.

Pogrešanje osebe lahko prijavi vsakdo. Pomembno pa je, da prijavitelji posredujejo čim več relevantnih informacij, kot so fizične in psihične karakteristike pogrešane osebe in okoliščine pogrešanja ter podatke o okolju, kjer pogrešani živi in dela.

Potem ko policija prejme obvestilo o izginotju, oceni, ali treba na določenem območju takoj izvesti iskalno akcijo. Ravno tako oceni, koga je potrebno vključiti v iskalno akcijo. Pri organiziranju iskalne akcije nenevarne pogrešane osebe se lahko vključi vsak. Med iskanjem se pregleda določeno območje ali objekt, praviloma v dnevnem času. Če se osebe ne najde, se akcija lahko ponavlja, dokler je to smotrno.

Če obstaja sum, da je izginotje povezano s kaznivim dejanjem, se v primer vključijo kriminalisti, po potrebi steče tudi mednarodno policijsko sodelovanje. Ob sumu, da je pogrešani storil samomor, pa se pridobijo primerjalni podatki, denimo DNK.

Med 60 in 70 odstotki pogrešanih se samih vrne domov, okoli desetino jih najde policija, v primeru pogrešanja otrok in mladoletnikov pa je ta odstotek precej višji, saj jih policija najde okoli polovico. Približno 15 odstotkov pogrešanih najdejo mrtve, pogrešani so bodisi storili samomor, so omagali ali doživeli nesrečo.