SLOVENSKI FILM

Film Babica gre na jug praznuje 30 let

M. V.
10. 12. 2021, 14.33
Posodobljeno: 10. 12. 2021, 14.42
Deli članek:

»Vedeli smo, da je film pomemben zaradi časa in prostora, v katerem je nastajal, a si nismo predstavljali, kakšen vtis bo pustil na gledalce,« pravi režiser.

Miha Fras
Babica gre na jug

Film Babica gre na jug, ki ga je režiral in zanj napisal scenarij Vinci Vogue Anžlovar, je bil v vseh pogledih drugačen od ostalih del, nastalih v času osamosvajanja – ne le po načinu produkcije, temveč tudi po žanru, filmskem jeziku in sporočilnosti. Odkrito je sporočal, da mora biti film tudi komercialno uspešen, gledalcu v užitek in zabavo – ne da bi pri tem osiromašil filmsko pripoved. Brisal je prepad med umetniškimi težnjami, ki so prevladovale v domači kinematografiji, in med bolj redkimi žanrskimi poskusi.

Komedija ni nastala s pomočjo državne podpore ali s sredstvi nacionalne televizije, temveč s pomočjo tujega denarja. Režiser pravi, da je to »edini slovenski film, 100-odstotno financiran s tujim kapitalom. V šali lahko rečem, da je to tudi edini japonski film v slovenščini. Leta 1991 je japonska družba Tocuma Japan Corporation objavila svetovni razpis za scenarije za celovečerne filme pod imenom Cinemabeam. Nagrada je bila 250.000 dolarjev. Za razpis sem izvedel na AGRFT, kjer sem takrat študiral. Med ogromnim številom prijavljenih smo nagrado osvojili štirje scenaristi/režiserji. Nov izziv je bil s tem budžetom posneti film.«

Miha Fras
Film je bil posnet v času osamosvajanja Slovenije.

Babica gre na jug je nastajala v najbolj turbulentnem času novejše slovenske zgodovine. Priprave na snemanje je najprej prekinila desetdnevna vojna, nato pa težave s priznanjem Slovenije kot samostojne države. Japonski partner sredstev namreč ni hotel nakazati v 'neobstoječo' državo, zato so film financirali prek Avstrije. »Do konca snemanja oziroma do premiere filma je Slovenijo priznalo le 6 držav. Med njimi ni bilo Japonske,« se spominja Vinci Vogue Anžlovar in dodaja: »Zaradi omejenih sredstev smo se (Peter Bratuša, Tomaž Strle in jaz) odločili, da film produciramo sami. Za vso avtorsko ekipo je bil to prvi celovečerec in velika želja ter entuziazem sta se čutila tudi na snemanju. Glede na tedanje razmere smo snemanje filma končali v rekordnem času: 21 snemalnih dni takrat pač ni bilo običajno.«

Film se dogaja na poti na jug, v kraje, ki obetajo svobodo, odprtost, zabavo in uspeh; na koncu se tam najde tudi denar. Glasbena komedija je dinamična pripoved o briljantni in ekscentrični stari gospe Sari (Majolka Šuklje), ki zbeži iz doma za ostarele, saj so se je hoteli sorodniki iz koristoljubja znebiti. Ko štopa proti jugu, ji ustavi mladi glasbenik David (Bojan Emeršič), ki se kasneje navduši nad pevko Lauro (Nataša Matjašec) ...

Režiser, scenarist in tudi producent je svoj debitantski film zrežiral duhovito, s številnimi gegi in izjemnimi stranskimi vlogami (Marko Derganc, Gojmir Lešnjak, Alojz Svete), kjer so že miniaturne prisotnosti enkratne. Dogajanje je dinamično, do prave mere komedijsko, dramaturško iznajdljivo stopnjevano in polno dobre glasbe, ki sta jo komponirala Vinci in Milko Lazar.

Vinci bo tridesetih letih končno popeljal na jug tudi dedka, saj pravkar končuje snemanje filma Dedek gre na jug. V njem bosta osrednji vlogi odigral Boris Cavazza in Vlado Novak.