Od 28. oktobra do 4. novembra bo na Kitajskem potekala prva retrospektiva slovenskih filmov, ki nosijo letnice od 1956 do 2020. Skupaj bo na ogled 6 slovenskih celovečernih filmov. Odprtje retrospektive bo v kitajskem glavnem mestu Pekingu, v tamkajšnjem filmskem arhivu. Vsi filmi bodo podnaslovljeni v kitajščino in angleščino, kasneje se bodo predvajali tudi v drugih večjih kitajskih mestih

Retrospektiva bo slavnostno odprla digitalizirana in restavrirana različica filma Dolina miru (1956) Franceta Štiglica. Slavnosti govorniki na odprtju bodo Sun Xianghui, direktorica kitajskega filmskega arhiva, Alenka Suhadolnik veleposlanica Republike Slovenije na Kitajskem ter Wang Yao, profesor pekinške filmske akademije, Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra, pa bo zbrane nagovorila preko videa.

Naslednje dneve si bodo kitajski obiskovalci lahko ogledali digitalno restavrirano inačico Matjaža Klopčiča Sedmina (1969), ki je film z nepozabnim prizorom (mojstrsko skadrirano 7-minutno streljanje v Tivoliju), ki se dogaja pomladi 1941, ko vojna grobo poseže tudi v življenje ljubljanske mladine. Iskanje ljubezni tako privede tudi do zveze z okupatorskim oficirjem, uporništvo pa do organiziranega odpora.

Sledi Ne bom več luzerka (2018), prvenec režiserke Urše Menart o 29-letni diplomantki umetnostne zgodovine brez denarja, dela in družbe, ki se znajde na kavču svojih staršev in ugotovi, da bo odrasti težje, kot je pričakovala.

filmo-film
Željko Stevanić
Ne bom več luzerka

Mladinska romantična komedija Gajin svet (2018) režiserja Petra Bratuše bo kitajski publiki predstavila zgodbo enajstletne Gaje in opozorila na težave in zagate, s katerimi se na eni strani srečujejo otroci, na drugi pa njihovi starši: ločitev staršev, odtujenost v družini in nevarnosti spleta.

Predzadnji bo film Ne pozabi dihati (2019) režiserja Martina Turka o dramah odraščanja in skrivnostih poletja. Čudovito posneti prizori narave skupaj z atmosfersko glasbo zadržujejo napetost v filmu in metaforično odsevajo protagonistove občutke.

Retrospektivo pa zaključuje igrani film Sanremo (2020) scenarista in režiserja Miroslava Mandića, ki govori o Brunu in Duši, ki živita v domu starejših občanov. Občasno se srečujeta, skupaj preživljata čas, a vedno sproti pozabljata, da se poznata. Kljub temu sta vesela vsakega novega srečanja.