KULTURNA AMBASADORKA

Zavezana rezijanski srčni govorici

Edita Žugelj / Štajerski tednik
10. 11. 2018, 10.00
Deli članek:

"Čutim, da moram pisati, ker nas je malo v tisti dolini, nujno je pisati v rezijanščini in glasno poudarjati, da obstajamo," je nekoč izjavila Silvana Paletti.

Edita Žugelj
Pesnica in varuhinja rezijanskega izročila Silvana Paletti ter raziskovalka in pevka ljudskih pesmi Bogdana Herman.

Pesnica, pripovedovalka, pevka in prevajalka je ena najbolj dejavnih kulturnih ambasadork Rezije. Je tudi varuhinja rezijanskega izročila in mojstrica rozajanskega narečja, kot mu pravijo domačini v tej zaprti alpski dolini v severovzhodni Italiji, ki meji na slovenski občini Bovec in Kobarid.

SKRIVNOSTNO LEPA DEŽELA

Rezijani veljajo za ljudstvo slovanskega izvora, ki je naselilo tudi območje Slovenije, Koroške, Kanalske in Železne doline ter del vzhodne Furlanije. Zaradi življenja v zaprti in odmaknjeni dolini so razvili značilne ljudske običaje, pesmi in plese ter še danes ohranjeno eno od starih slovenskih narečij. Maloštevilni prebivalci, ki jih je zdesetkalo izseljevanje, imajo sicer status slovenske jezikovne manjšine, vendar ne enakih pravic, kot jih ima narodna manjšina. Za ohranjanje in spodbujanje krajevne jezikovne dediščine med drugim skrbi Kulturno društvo Rozajanski Dum. Rezijani od nekdaj tudi radi plešejo. Tako v društvu deluje najstarejša folklorna skupina v Italiji Val Resia, ki je nastopila že leta 1838, ob prvem obisku cesarja Ferdinanda v deželi.

… IN NJENA ČAROBNA GOVORICA

Častna članica Slovenskega centra Pen in prejemnica nagrade mira leta 2016, Palettijeva, živi v eni od osmih rezijanskih naselij, rojstni vasi Ravance, in je upokojena medicinska sestra. Pisati je začela po rušilnem potresu leta 1976, ko se je, kot v šali pove, tudi v njeni glavi nekaj streslo. Pravi, da se začnejo njene pesniške besede zbujati ponoči, ko vse spi. Najpogosteje jih zapiše v domačem, rezijanskem narečju. Pesmi, pripovedke in pravljice piše tudi v italijanščini in furlanščini, saj se slovensko nikoli ni imela možnosti učiti. Njeno najbolj znano delo je trojezična pesniška zbirka Rezijanska srčna govorica, v kateri so pesmi v slovenskem prevodu, italijanščini in rezijanskem narečju. Rezijani so še vedno zelo povezani z naravo in vse okrog sebe doživljajo kot živo. Kot pravi pesnica, so v Reziji žive tudi pravljice in poezije in nam lahko, če smo pripravljeni pozorno prisluhniti, spregovorijo zemlja, cvetlice, potočki, gore, živali ...