Izdali ste že sedem del, zadnji je roman Agencija. Kako ste dobili idejo zanj?
Hotel sem pisati o krizi, ki nas je doletela, pa nisem vedel, kako bi se zgodbe lotil, da ne bi zvenela patetično oziroma da ne bi zapadel v neko obliko socrealizma. Ko smo začeli čutiti krizo tudi pri nas, sem bil direktor KUD Lutkovno gledališče Jože Pengov, za katerega se je Jankovićeva ljubljanska oblast po 40 letih delovanja odločila, da ga ne bo več finančno podpirala. Brez podpore MOL naše gledališče ne bi moglo nadaljevati ustvarjanja na visokem umetniškem nivoju, ki je bilo za nas značilno. Na občnem zboru smo se tako odločili, da gledališče raje ukinemo kot privolimo v bolj amatersko delovanje. Tako sem se znašel na cesti in med različnimi deli, ki sem jih opravljal za preživetje, sem nekaj časa deloval kot zavarovalni agent. To mi je dalo idejo, kako pristopiti k pisanju o krizi, do nje ohranjati distanco in celo neko humorno plat.
Agencija se bere na dah. Ali to pomeni, da je šlo tudi pisanje hitro od rok?
Sploh ne. Bila so večmesečna obdobja, ko sem se namerno oddaljil od napisanega in o tem le premišljeval, narejeno znova prebiral in razmišljal, kako bi se dalo povedati še bolje, kako graditi like. Sploh Muci, kot osrednji lik te zgodbe, je doživela transformacijo iz hudičeve hčere v žensko. Meni kot avtorju njeno delovanje pooseblja tisto, čemur v življenju rečemo naključje. Namreč, naključje v literaturi se zaradi dramaturgije zgodbe ne obnese najbolje, pa čeprav je v življenju možno. Predstavljajte si, da berete kriminalko, kjer glavni detektiv pride na obisk k sosedu, ki ravno v tem trenutku na kuhinjski mizi čisti puško, ki je morilsko orožje, do tega trenutka pa ta isti sosed ni bil niti vpeljan v zgodbo kot sumljiv lik. Takšno naključje bi bilo v življenju možno, zgodbo pa popolnoma zruši. Sam sem v Agenciji hotel ohraniti to naključnost dogajanja, ki je izven naših, človeških načrtov in moči, zaradi česar sem v zgodbo pripeljal Muci, sprva kot hudičevko, potem pa jo toliko predelal, da je lahko tudi človek … Gradnja njenega lika seveda ni šla čez noč.
Agencija je metafora za sedanjo družbo, do katere ste zelo kritični. Ali mislite, da je sploh v človeški naravi, da bi lahko zaživel v bolj pravični družbi?
Človeška narava je protislovna zadeva. Po eni strani težimo k individualizmu, po drugi strani pa ljudi potrebujemo, in če nismo popolni sociopati, tuja stiska v nas zbuja vsaj nelagodje. Neka univerzalno idealna družba ni možna. Ne nazadnje, ljudje smo različni in življenje v družbi vedno pomeni določeno odrekanje lastnim pravicam in svoboščinam na račun pravic in svoboščin drugih. Vedno gre za kompromis in v naravi kompromisov je, da niso idealni, saj so najboljši tisti, pri katerih ni srečen nihče, vsi skupaj pa smo zadovoljni. Do takšnega stanja pa ni daleč, le večina mora uporabljati možgane, se otresti črednega nagona in se zavedati, da je lastna sreča pogojena s srečnostjo drugih. Zavedati se moramo, da denar ne sme biti merilo naše uspešnosti. Ne nazadnje je opravljanje dela, ki ga imaš rad in ki te izpolnjuje, obenem pa ti omogoča preživetje, največji uspeh v življenju.
Zavedati se moramo, da denar ne sme biti merilo naše uspešnosti.
Kako se upirate temu, da bi vas bilo strah prihodnosti zaradi vsega strašenja, ki smo mu priča?
Frank Herbert je v svojem fantastičnem romanu Dune zapisal: »Fear is a mind killer.« Se pravi: strah ubija um. Pa vendar ne pravim, da me ni bilo strah. Seveda me je strah, saj strah sam po sebi služi opozarjanju na nevarnost. A ko nevarnost prepoznam, jo racionaliziram in poskušam izdelati načrt, kako se soočiti z njo. Če je nekaj zunaj moje moči in je neizogibno, potem nima smisla, da temu dovolim, da me straši, saj s tem le trošim energijo za nekaj, česar ne morem spremeniti. Raje se osredotočim na tisto, kar lahko spreminjam. Ob tem je pomembno, da sem se sprijaznil z lastno minljivostjo, pač, prišel bo dan, ko me ne bo več, saj je življenje samo po sebi smrtonosno. Če bi dovolil, da bi moje življenje hromil strah, to ne bi bilo več polno življenje.
Bili ste aktivni pri protestih. Kako danes ocenjujete njihov učinek?
Leto 2012 je bilo mračno leto. Leto krize, obupa in razprodaje narodnega ponosa Slovenije. Dolgo sem se spraševal, kaj se je zgodilo s Slovenci, s tem malim narodom, ki se je bil leta 1941 sposoben upreti okupatorju, ki je bil leta 1991 sposoben izstopiti iz Jugoslavije in začeti lastno državo. Kaj je narobe, da se ne zganemo. Takratna Janševa vlada nam je ukinila ministrstvo za kulturo, na razprodaji je bilo vse, kar je bilo v tej deželi vrednega, postavljenega v zadnjih sedemdesetih letih. Ljudje smo drseli v čedalje večjo bedo, na drugi strani pa sta korupcija in bogatenje takšnih in drugačnih veljakov vpila v nebo, ampak zganilo se ni nič. Potem se je zgodil Maribor. Vlada je namesto, da bi se postavila na stran ljudi proti skorumpiranemu županu ali vsaj poskušala moderirati komunikacijo med obema stranema, nad ljudstvo poslala policijo z vodnimi tanki, pendreki in solzivcem. Seveda smo v Ljubljani morali podpreti sodržavljane v Mariboru in vlada je ponovno z največjim veseljem udarila po ljudeh. Takrat sem razumel, da Janševa vlada pravzaprav išče konflikt z lastnim ljudstvom, ga kaznuje, ker si drzne misliti drugače, da ta vlada gradi svojo moč na razdoru in sejanju strahu in nezaupanja. Ne nazadnje – kdor ne zna narediti nič, kar bi razveseljevalo ljudi, potrebuje strah, da lahko zavlada.
Da smo uspeli spodnesti takšno razdeljevalno politiko in politiko vodenja države s sejanjem strahu, je dobro. Žal pa so se protesti in zahteve po spremembah z odhodom Janše ustavili. Verjetno je bil res on tisti, ki je s svojo retoriko dovolj iritiral ljudi, da smo šli na ulice. Retorika Alenke Bratušek je bila sprejemljivejša in dejansko je ta vlada končno začela v resnici preganjati skorumpirane posameznike ne glede na politični predznak, kar je tudi delovalo pomirjujoče. Žal tudi njena vlada ni bila sposobna postaviti neke dolgoročne gospodarsko-socialne vizije, ki bi zagotavljala rast krivulje srečnosti prebivalstva, pač pa se je, kot sedanja vlada, osredotočala le na krivuljo BDP in pohvale iz Bruslja so ji pomenile več kot pohvale lastnega ljudstva, tako da bi rekel, da so se protesti ustavili na polovici poti.
