Vitomil Zupan se je rodil v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo. Pred drugo svetovno vojno je veliko potoval, po začetku vojne pa se je takoj po ustanovitvi pridružil OF. Leta 1942 so ga Italijani deportirali v Čiginj in nato Gonars, leta 1943 se je sodeč po lastnem življenjepisu, objavljenem v Interpretacijah, rešil in odšel v partizane.

Med vojno je delal pri Radiu OF, po vojni pa je delo nadaljeval kot urednik v kulturnem programu Radia Slovenije. Leta 1947 je začel delovati kot svobodni pisatelj, a so ga dve leti pozneje na političnem procesu obsodili na deset let zapora. Predčasno je bil izpuščen leta 1954.

Zadnje čase se pogosto omenja, da naj bi zaporni kazni poleg njegovega odnosa do takratnega režima botrovalo tudi njegovo škandalozno spolno vedenje, a pisateljica Ifigenija Simonović, ki je pomagala urediti album Vitomil Zupan: Važno je priti na grič, je v pogovoru za STA dejala, da je bila njegova drža tista, ki je šla kolegom komunistom v partizanih na osvobojenem ozemlju najbolj na živce.

"Tam je Zupan napisal prve skeče, prve satire, ki so se jim v partizanih ob koncu vojne še smejali. Ko pa se je to, na kar je v svojih delih namigoval, zares začelo dogajati, je te ljudi, ki so si po vojni vzeli oblast, začelo skrbeti, da bo Zupan še naprej govoril resnico. Nujno ga je bilo treba utišati," meni.

Osrednji del Zupanovega ustvarjanja zavzema trilogija romanov Menuet za kitaro - na petindvajset strelov (1975), Komedija človeškega tkiva (1980) in Levitan (1982). V njih je Zupan provokativno, z vpletanjem avtobiografskih podatkov in brez moralnih zavor pripovedoval o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, spolnih in drugih avanturah. Osrednja tematika del je individualna nevezanost kot upor zoper družbene vrednote pa tudi totalitarni dogmatizem.

"Ta dvojnost te vznemirja že od mladosti, o nekaterih stvareh smeš govoriti, o drugih pa ne ... So ljudje, ki imajo zadnjo izbico, kot je rekel Cankar, kamor ne spuščajo ljudi. Jaz sem jo imel že zgodaj, že kot otrok, ker sem imel veliko svojih velikih skrivnosti. Tam so razne reči, od smeti do veličastnih zadev. Drobnarije pridejo pisatelju še najbolj prav, iz njih sestavlja svoje delo, ne iz veličastnih dogodkov," je Zupan svoje razmišljanje predstavil v pogovoru z Mijo Repovž iz leta 1977.

Zupan je pisal tudi pesmi, v času svojega življenja pa je objavil samo eno pesniško zbirko - Polnočno vino (1973). Po smrti pa so med drugim izšle njegove Pesmi iz zapora (2006).

Ko pravi Simonovićeva, je Zupan največ poezije ustvaril prav v zaporu - na toaletni papir, ki ga je povezoval v zvezke, je napisal 25 pesniških zbirk na 1800 straneh. Zvezki so se ohranili in jih hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici.

Ključna Zupanova dela so bila prevedena v vse pomembnejše evropske jezike, za svoj literarni opus je leta 1984 prejel Prešernovo nagrado. Za dramo Rojstvo v nevihti je Prešernovo nagrado prejel tudi leta 1947. Umrl je 14. maja 1987.