Čeprav so se tožilka, obtoženi 58-letni Janez Zalar in njegova odvetnica pred začetkom obravnave skoraj pol ure pogajali o priznanju krivde, je Zalar v sodni dvorani nato mirno priznal krivdo. Priznal je, da je od konca novembra 2019 do konca julija 2020 zanemarjal družinske obveznosti in puščal v težkem položaju svojo 34 let starejšo ženo, takrat 89-letno Vido Mršnik.
Po obtožnem predlogu, ki ga je spisalo tožilstvo in ga je prebrala tožilka Nataša Valentič Kuštra, Zalar svoji ženi, ki zaradi starosti, onemoglosti, demence in psihotične motnje ni bila sposobna sama skrbeti zase, ni zadovoljil osnovnih potreb. Omejil ji je svobodo, vzel ji je telefon, zaklenil v hišo in pred njo pustil psa, ki jo je že dvakrat ugriznil.
Nad njo so letale muhe
Pustil jo je živeti v popolnoma založenem stanovanju. Zaradi krame, ki jo je kopičil v njem, so bile kopalnica in dve sobi zanjo nedostopne. Zaradi kupov krame, ropotije in smeti je obstajala nevarnost, da kaj pade nanjo ali da se vname požar. Bivanjske in higienske razmere so bile katastrofalne. Ko sta patronažna sestra in uslužbenka centra za socialno delo vstopili v stanovanje, je Vida Mršnik ležala na umazani vzmetnici na tleh v lastnih iztrebkih, gola, pokrita le z rjuho.
V prostoru je bil močan vonj po urinu in blatu, povsod je ležala umazana pasja dlaka, nad ležečo ženo so letale muhe, bila je umazana. Zdravniki so kasneje ugotovili, da je imela tudi vnete genitalije. Zalar zanjo ni nikoli iskal zdravniške pomoči, pomoč je celo zavračal. Ko so jo odpeljali, pa je spraševal le o tem, kdo bo naslednji dan prevzel njeno pokojnino in kdo bo plačal račune, ne pa, kako je in kako bo z ženo.
Z vsem naštetim je kršil družinski zakonik in s tem storil kaznivo dejanje kršitve družinskih obveznosti. V zameno za priznanje krivde je tožilka predlagala pogojno kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.
Priznal, da jo je zanemarjal
»Priznavam,« je na vprašanje okrožnega sodnika Mihe Špilarja, ali priznava krivdo, odgovoril Zalar. »Priznavate torej, da ste storili vse to, kar je tožilka prebrala v obtožnem predlogu?« je nadaljeval sodnik. »Ja,« je kratko odvrnil Zalar. Pred tem je sodniku sicer hitel razlagati, zakaj bi po njegovem moral iz sojenja izključiti javnost, torej poslati iz dvorane novinarje, pa mu je sodnik pojasnil, da lahko to predlaga, o predlogu pa bo potem sodnik odločil.
Odvetniška pripravnica Romina Lah iz odvetniške pisarne Cek je potem predlagala izključitev javnosti, ker gre za občutljive podatke iz osebnega in družinskega življenja obtoženca in oškodovanke. Tožilka je predlogu nasprotovala, ker je Zalarjeva žena medtem umrla (decembra lani), po njenem prepričanju pa bi morali varovati kvečjemu njeno zasebnost.
Sodnik Špilar je po krajšem premisleku odločil, da javnosti ne bo izključil, ker glede na očitke in vsebino postopka njegovo življenje ni tako izpostavljeno, da bi to prevladalo nad pravico javnosti, da je seznanjena s postopkom.
Sodnik ga je pošteno okaral
»To, kar ste storili, je povsem zavržno in nečloveško dejanje. Nobeno živo bitje, kaj šele človek ne bi smel biti nikoli deležen takšnega ravnanja in ne bi smel biti puščen v takšnem stanju v nemogočih higienskih razmerah brez svobode gibanja. Še toliko bolj je takšno ravnanje nesprejemljivo in zavržno med zakoncema. Med osebama, ki naj bi ju povezovala čustvena naklonjenost,« je Zalarju ob razglasitvi sodbe dejal sodnik Špilar.
Sledil je predlogu tožilstva in mu določil osem mesecev pogojne zaporne kazni, ki je ne bo moral prestati, če v dveh letih preizkusne dobe ne bo storil novega kaznivega dejanja. »Nobenega dvoma ni, da ste dejanje storili,« je nadaljeval Špilar. »Zadnji dan sta njeno stanje na lastne oči videli patronažna sestra in uslužbenka centra za socialno delo, pa tudi druge priče. Lahko da je bila obnemogla, lahko da je bila skrb zanjo zahtevna in težavna, ampak imeli ste možnost, lahko bi ravnali povsem drugače. Sami bi lahko poskrbeli že za čistočo, osnovno higieno in urejenost prostorov, pa niste,« je poudaril Špilar.
