V noči na 15. september 2013 sta iz delavnice podjetja Formles v Grobljah pri Prekopi izginili dve motorni žagi.Lastnik podjetja Samo Gorišek je posumil, da sta tatvino izvedla znanca enega od zaposlenih, zato je, da bi od njiju izsilil priznanje tatvine in vračilo motornih žag, pod pretvezo uredil srečanje z njima in ju nato ob pomoči soseda, pokojnega Andreja Rešetiča, odpeljal na Gorjance. Na samotnem kraju v gozdu nad Javorovico je nato vsakega od fantov privezal k svojemu drevesu in jima grozil, da ju bo prodal »za dele«, če mu ne vrneta žagi ali mu ju poplačata. To je trajalo več ur. Ker nista ničesar priznala, ju je Gorišek odvezal, posedel v avto, odpeljal proti Šentjerneju in izpustil. 

BREZ POLICIJE

Čeprav je šlo za strahotno preizkušnjo, oškodovanca ugrabitve nista prijavila vse do hišnih preiskav, ki so jih policisti zaradi suma vloma v podjetje Formles pri njima opravili tri mesece pozneje, 18. decembra 2013. Dovoljenje za hišno preiskavo so policisti pridobili na podlagi bioloških sledi, ki so jih našli na prizorišču vloma. Analiza DNK je namreč pokazala, da sledi pripadajo enemu od fantov, ki ju je vloma osumil že Gorišek. Med hišnimi preiskavami policisti niso našli nobenih obremenilnih dokazov, sta pa oškodovanca takrat končno povedala za ugrabitev in pri tem zatrdila, da je najdene biološke sledi – šlo je za uporabljen papirnati robček – Gorišek od njiju pridobil med ugrabitvijo na Gorjancih in jih nato podtaknil v delavnico. Preiskava se je takrat zasukala v povsem drugo smer. Gorišek je iz oškodovanca naenkrat postal osumljenec kaznivega dejanja ugrabitve, osumljenca tatvine, pa pravno nasprotno, oškodovanca. 

PRIZNAL UGRABITEV

Analiza DNK bioloških sledi, ki jih je policija našla na prizorišču vloma, je pokazala, da pripadajo enemu od fantov, ki ju je vloma osumil že Gorišek.

Gorišek je ugrabitev na novomeškem okrožnem sodišču v ponedeljek priznal in s tem sprejel ponudbo okrožne državne tožilke Renate Brodarič Trentelj – leto in pol zapora, ki ga bo lahko v naslednjih dveh letih odslužil s 1090 urami dela v splošno korist. Dejal je, da mu to ne bo težko, saj kot gasilec – je tudi poveljnik PGD Groblje – že zdaj opravi veliko prostovoljnih ur in bo rade volje tudi te. »Nikoli v življenju mi ni bilo težko delati,« je poudaril. Zanikal pa je, da bi robček, ki je policiste privedel do ugrabljenih fantov, podtaknil. Tega naj bi med čiščenjem ostankov šipe, ki je bila razbita ob vlomu, dva dneva po dogodku našel eden od zaposlenih. »Nihče v delavnici ne uporablja papirnatih robcev. Vsi imamo navadne, take iz blaga. Toliko se že poznamo, zato je delavec, ki je našel robček, tudi postal pozoren nanj,« je dejal Gorišek in pri tem opozoril še na to, da mu je nekaj dni pred vlomom poginil pes. Nekdo naj bi ga zastrupil. Omenjena fanta je tatvine osumil zato, ker mu je eden od zaposlenih že nekaj ur po vlomu povedal, da sta ga dva tedna pred dogodkom, medtem ko je ponoči pakiral izdelke, fanta obiskala v delavnici. Takrat naj bi jima v oko padli dve profesionalni motorni žagi, 800 evrov vredna »husquarna« in 1200 evrov vredna »štilarca« z dolgim mečem. Pogovarjali so se celo o tem, da bi ju ukradli, v kar Goriškov uslužbenec sicer ni privolil, se je pa dva tedna po tem dogodku res zgodil vlom, žagi pa sta izginili. 

ŽAGI ŽELEL NAZAJ

»Motorki smo nujno potrebovali za delo,« je povedal Gorišek. V času vloma so bili pod pritiskom rokov velikega naročila, žagi pa so nujno potrebovali za pripravo nove hlodovine, iz katere v podjetju izdelujejo moznike. Brez žag bi lahko vse skupaj padlo v vodo. »Boril sem se za podjetje in zaposlene, da bi lahko čim prej vzpostavili proizvodnjo in delali. Mislil sem, da bi se s fantoma dalo dogovoriti. Da bi jima, če sta v denarnih težavah, jaz kaj dal, saj sem žagi res nujno potreboval, da bi lahko nadaljevali delo,« je stanje, ki je nato pripeljalo do ugrabitve, opisal Gorišek. A ne pogovori ne grožnje niso dali želenega rezultata, saj fanta odgovornosti za tatvino nista priznala. »Ves čas sem imel občutek, da nekaj skrivata pred mano. Le žagi sem hotel nazaj. Rekel sem jima, da se gremo pogovorit na policijo, pa sta bila hladna kot 'špricar'. Kot kaka prekaljena mafijca. Nobenega sočutja nista pokazala, da žagi manjkata. Nič ju ni ganilo, ko sem rekel, da vem, da so se pogovarjali o tem, da ju ukradejo. Zdelo se mi je, da se mi smejeta. Potem mi je bilo vsega dovolj in sem ju odpeljal na Gorjance, kjer sem ju privezal k drevesu. Čez nekaj časa sem spoznal, da pretiravam, da s tem ne bom dosegel ničesar, da si bom le nakopal težave. Odvezal sem ju in odpeljal proti domu. Enega sem iz avta izpustil na Javorovici, drugega pa sem odpeljal v Gradišče, kjer je imel avto. Nikomur se ni nič zgodilo, nihče ni bil poškodovan.« 

EPILOG ŠE PRIDE

Nenavadna zgodba se bo na sodišču bržkone znašla še enkrat, saj sta oba oškodovanca v sklopu kazenskega postopka zoper Goriška vložila tudi premoženjskopravni zahtevek. Kot nadomestilo za pretrpljeni strah in bolečine od svojega ugrabitelja zahtevata vsak po 10.000 evrov. Sodnica Melita Perko tej zahtevi v kazenskem postopku ni odločala, ampak je oškodovanca napotila na zasebno pravdo.