SE SPOMNIŠ ?

Ko si prvič prišel na Zemljo....
Oblečen v svoje oblačilo Luči...
Sijal si kot tisoče sonc...
Vsak tvoj vdih in izdih je bil posvečen...
Z vsakim vdihom si hvalil Življenje...
Dihal si Ljubezen...
Povsod si videl le Ljubezen...
In občutil si le Ljubezen....

Bil si Bog - Bil si Ljubezen!
Imel si Moč - Moč Boga!
Ustvarjal si...
Tvoja domišljija je cvetela...
Navdihovala jo je samo Ljubezen...
In ustvarjala je samo Ljubezen...

Vsaka tvoja stvaritev je bila Umetnina Luči, Čistosti in Popolnosti.
Bil si Življenje v Bogu...
In povsod si videl le Boga!
Ni bilo zaznav...
Vse je bilo ENO ŽIVLJENJE BOGA v neštetih oblikah!
Častil si Boga...
V sebi in v vsemu...

Nisi govoril...
Nisi uporabljal besed.
Nisi imenoval.
Nisi ločil.
Nisi klasificiral.
Nisi etiketiral.
Govoril si jezik Luči...
Brez besed, brez črk...
Čutil si ENO ŽIVLJENJE...
V sebi... in skozi sebe..

In zgodilo se je...
Milijone let nazaj...
Začel si zaznavati...
Kjer si prej videl le ENO ŽIVLJENJE - ENEGA BOGA... si začel ločevati... zaznavati izven sebe oblike... pojave... stvari... ljudi...


Dajal si jim imena.
Poimenoval si jih.
Jim določil kvalitete in lastnosti.
Še več... dal si jim predznak.
Določil si kaj je dobro, kaj je slabo, kaj koristi, kaj škodi...
In začel se je padec - izgon iz rajskega stanja Zavesti!
Ni bilo več ČUTENJA ŽIVLJENJA...
Nastajalo je definiranje Življenja...

Čutenje je čedalje bolj bledelo...
Nastala je potreba po: Govoriti... izraziti... opisati... povedati...
Nežno simfonijo čutenja vseprežemajočega Življenja je zamenjalo grobo, glasno, verbalno izražanje in opredeljevanje Življenja.
Jezik Svetlobe je zamrl!
Človek je začel govoriti...
Nastajali so pojmi... opisi... lastnosti... etikete...
Vsaka stvar je dobila svoje ime in svoje lastnosti...

Nisi vedel, da padaš...
Iz generacije v generacijo si bil nižje...
Degradiral si skozi lastno omejujočo programiranost...
In postajal čedalje bolj ujet v mrežo konceptov in omejitev... ki si jo pletel stoletja, tisočletja... milijone let!

Danes si jetnik lastnih rešetk za katere si se sam postavil!
Iščeš izhod?
Na dnu si...
Nižje ne moreš...
Pa vendar... nekaj te vleče navzgor...
Nekaj v tebi ve...
Nekaj v tebi se spominja...
Nekaj v tebi se oglaša...
Nekaj v tebi te bo vrnilo domov...

Nekoč si se izgnal iz raja...
In samo ti se lahko ponovno vrneš vanj...
Raj ni destinscija kamor moraš priti...
Raj so notranja Nebesa, ki jih ves čas nosiš v sebi...
Ti si ključ...
Ti si ključavnica...
In TI SI NEBESA kamor se vračaš...

Spomni se...
In se končno vrni DOMOV...