Ko sem prvič prestopila prag njegove galerije na Gornjem trgu v Ljubljani, sem čutila, kot da sem prišla v varno zavetje. Objela me je prijazna, valujoča energija prostora, z žarečih slik na stenah pa sta v moje srce našli pot nebeška milina in lepota. Ganjeno so me oblile solze, zdelo se je, kot da iz mene odplavljajo vse, kar me bremeni. Potem ko sem še nekaj časa posedela v zdravilnem siju slik, sem se počutila olajšano in očiščeno.
Tako sem spoznala tudi avtorja slik, Slovenjgradčana Božidarja A. Koleriča. Nad mojo reakcijo na energijo, ki jo izžarevajo slike, ni bil presenečen, saj številnim obiskovalcem galerije odpre srce, jih sprosti. Nekateri se smejijo, drugi jočejo, za ene je preveč in jih odnese skozi vrata, nekateri leta hodijo mimo vrat, preden vstopijo. Vsak pride, ko je pripravljen, sposoben nekaj spoznati.
Božidar je bil, preden so se skozenj začela izražati sporočila v obliki energijskih slik, vsestranski glasbenik. Ker se je rodil v glasbeni družini, je znal prej žvižgati kot govoriti, pove v šali, rad se je izražal tudi s petjem in risanjem, preživljal čas v naravi, čutil povezanost z vsem, kar je. Glasba je postala njegov poklic, za različne slovenske pevce in skupine je napisal, priredil in produciral več kot 150 skladb, igral in pel je v mnogih glasbenih skupinah, med njimi Forum, Duo Okay, Četrta dimenzija, Non stop band, Duo Kora, Happy band. Veliko je nastopal, delal tudi kot glasbeni urednik in radijski voditelj, snemal reklame, skratka, živel hitro, intenzivno in – mimo sebe. Do nenavadnega dogodka, velikega življenjskega preobrata, ki bi ga skoraj popeljal na drugo stran.
Beli sel v noči. Kot se danes spominja Božidar, so bili mejniki v njegovem življenju vedno povezani z globokimi, katarzičnimi spoznanji o svetu, v katerem živimo, in zavedanjem, kako bi ga lahko izboljšal. »A ko plavamo z večinskim tokom in poskušamo biti to, kar od nas pričakujejo družina, okolica, družba, počasi ubijamo svoje bistvo, naš namen bivanja. Vse, kar hoče sijati skozi nas, se izgublja v večinskem toku – dokler se ne zlomimo. Ko pride do tega, skozi razpoke znova zasije naš pravi jaz. Kar smo prinesli s sabo, se mora izluščiti iz nas, udejanjiti, živeti, zato smo tu.«
