Pomlad 1949. Množica bolnih in trpečih se je valila v Westfalenski Herford, Nemčija. Prizori so se nadaljevali in ponavljali vse poletje. Jeseni je število ljudi še naraščalo in na dan je prihajalo tudi že do 30.000 ljudi na Traberhof pri Rosenheimu. Vsi so imeli cilj – videti Bruna Gröninga. Za mnoge je bil takrat še zadnje upanje. Dotolčeni od vojne in odpisani od zdravnikov so imeli ti ljudje samo še eno željo, ozdraveti. Pomagal naj bi jim on.
Jeseni 2003. Helga Maria Arend, stara 58 let, je že 38 let trpela zaradi hudih bolečin v ledvenem delu hrbtenice, je šla na ogled dokumentarnega filma. Tisti dan je bila zelo slaba. Kako bo zdržala med filmom, raje ni razmišljala. Naenkrat je območje ledvenega dela hrbtenice postalo trdo. Imela je občutek, kot da jo nekaj prelamlja na dvoje. A ko se je film končal, je postala nov človek. Njen zdravnik je bil osupel: »Spontano ozdravljenje kronične bolezni, ki traja več desetletij, po ogledu dokumentarnega filma je zame z medicinskega vidika nerazložljivo.« Film je govoril o življenju Bruna Gröninga.
Leta 1949 se je res dogajalo nekaj nedoumljivega. Veliko bolnih je ozdravelo. Velik šok za ljudi v tedanji povojni Nemčiji. Ozdraveli so po duhovni poti, medicina je dobila zaušnico. O Brunu Gröningu so pisali in govorili vsi. O njem so se pogovarjali po kavarnah, na ulicah in v tramvajih. Celo zdravniki so začeli iskati pomoč za paciente pri njem, posebno kadar jim znanje ni moglo več pomagati. Nekaterim je bil seveda trn v peti. Prepričani so bili, da morajo za blaginjo človeštva tega človeka ustaviti. Kot takrat se tudi zdaj mnenja različna.
Vračam vam mir. Bruno Gröning, prepoznaven tudi po izraziti golšavosti, je umrl leta 1959 za rakom v Parizu. Za nekatere izjemen zdravilec in čudodelnik je bil za druge šarlatan. Tudi po 30.000 hkrati se jih je zbralo okoli njega, kadar jim je govoril: »Vračam vam tisti stari, starodavni človeški instinkt. To je vse. Če bi ga imeli vsi, bi imeli na tej Zemlji mir ne glede na to, kateri religiji in narodu pripadamo. Človek bi moral opustiti vse nenaravne stvari in se popolnoma predati naravi, kateri tudi pripada! To je edini pravi božji blagoslov!« Ali pa: »Boga ne moremo izbrisati iz spomina. Vsi smo in ostajamo božji otroci. Edini oče, ki ga imamo, je in ostaja, naš gospod bog, pa ne tisti v cerkvah!« In še: »Nočem nobenega denarja za božjo energijo in tudi drugi tega ne bi smeli početi ... Podarite telesu več pozornosti, vsak dan, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo!«
