Astro

Z elektriko nad raka

Sonja Grizila
14. 5. 2018, 11.34
Deli članek:

Ko nas zadene diagnoza rak, je običajna reakcija – panika. Poslušamo pametne in neumne nasvete, preberemo vse, kar so kdaj napisali o tem, ter prečešemo koristno in škodljivo alternativo po dolgem in počez.

Mateja J. Potočnik

Neskončno srečo imamo, če se lahko zatečemo k človeku, ki o tem res kaj ve in nam dopove, da rak že dolgo ni več smrtna obsodba. Lotevajo se ga na različne načine, eden od zelo obetavnih (v Sloveniji ga je preizkusilo nekaj sto, na svetu pa več kot deset tisoč bolnikov) je elektrokemoterapija, ki uniči rakave tumorje v sorazmerno kratkem času brez hudih stranskih učinkov, ne pušča brazgotin in je za povrh cenejša od klasičnih metod. Po informacije pa to pot nismo šli na onkološki inštitut, temveč na fakulteto za elektrotehniko, k prof. dr. Damijanu Miklavčiču, ki je zagotovo eden od najzaslužnejših, da se je elektrokemoterapija razširila po svetu. Zakaj o tem tako malo vemo?

Profesor Miklavčič, kako bi elektrokemoterapijo razložili nekomu, ki ne ve nič niti o elektriki niti o kemoterapiji?  

Obrazložitev je lepa, prvič zato, ker je enostavna, in drugič zato, ker gre za zelo učinkovito metodo. Kako mi je prišla na misel? Pred precej leti sem na svetovnem kongresu, zbranih je bilo 12.000  kancerologov, odkril poster, s kakršnimi se znanstveniki med seboj obveščamo; na njem so opisali poskuse s kemoterapevtikom bleomicinom,  ki za večino rakastih tvorb ni učinkovit in se redko uporablja. Kolegi iz Francije – v njihovem laboratoriju sem bil kasneje na podoktorskem izobraževanju –, so uporabili visokonapetostne električne impulze, čemur pravimo elektroporacija.  Z  desettisočkrat manjšim odmerkom so dosegli enak učinek …

… in z manjšimi stranskimi učinki?

Seveda. Bistveno je, da kemoterapija, če ni res ciljana, še posebej pri čvrstih  tumorjih, ni prav učinkovita, razen pri nekaterih vrstah raka, recimo pri krvnih. Pokazalo se je, da ima recimo bleomicin probleme priti v celico. Prehaja skozi membrano,  tako da se veže na receptorje – tarča te učinkovine je poškodovanje DNK, kar pomeni, da povzroči celično smrt takrat, ko se celica poskuša deliti. Sestavljeni smo iz celic, so naš osnovni gradnik. Celica komunicira z okolico prek te membrane, ki celico tudi varuje. Elektroporacija za omejen čas destabilizira membrano – kot da bi za kratek čas odprli vsa vrata in okna ter ustvarili prepih. Z električnimi impulzi lahko zagotovimo, da je destabilizacija začasna in da celica preživi, saj se membrana po poraciji  zaceli. Zakaj mora preživeti? Citostatik, zelo učinkovit je cisplatin – in v kombinaciji z elektroporacijo »izum« onkološkega inštituta –, vbrizgamo v veno, in ko električni impulzi odprejo membrano, vdre v celice, ki se, kot je bilo omenjeno, potem zaprejo. Zdravim celicam ne škodi, maligne pa umrejo, potem ko se skušajo deliti, saj jim poškodovana DNK to prepreči.

Če prav razumem, celic ne ubijate, temveč jih prisilite v samomor? Se pravi, da ni potrebna absolutna natančnost, saj zdravo tkivo ni v nevarnosti?

Ja, zdrave celice niso v nevarnosti, moramo pa skrbno zajeti vse tumorske celice. Če jih le nekaj preživi, je treba postopek ponoviti.

Kako bolnik občuti električne impulze precej visoke jakosti?

Kot da bi ga malo streslo.

Torej ni v splošni anesteziji?

Ne, razen če gre  za globoke tumorje, ko je bolnik tako ali tako v splošni anesteziji. Prej kot v eni sekundi je električni del terapije zaključen (gre za do osem impulzov, ki se merijo v mikrosekundah). Tumor v nekaj tednih izgine, v od 60 do 70 odstotkih že kar po prvi terapiji. Če postopek ni bil dobro izveden, če torej niso bile zajete vse maligne celice, se lahko brez tveganja ponovi. Gre za izredno enostavno idejo, elektroporacijo – beseda je bila prvič uporabljena leta 1982 – so že prej uporabljali, le posamična odkritja je bilo treba skupaj zložiti.

Kaj so počeli z njo?

Farmakologija je na ta način bakterijam spreminjala namen – gojila jih je, recimo, za proizvodnjo različnih zelo uporabnih molekul.