Novice Svet24

Vse to breme so si »nabrali« v prejšnjih življenjih in veliko tudi v času Atlantide, ko so bili sodejavni pri njenem bridkem koncu, potopu.
Ko naša duša potuje skozi življenja (inkarnacije), se nekaterih bremen samodejno znebi, nekatera se zmanjšajo, spet v drugih primerih pa duša v podobnih okoliščinah znova občuti neko breme, ki se izkaže kot dolžnost, obveznost, krivda oziroma nekakšna omejitev. Vse to se v danih okoliščinah znova prebudi, čeprav je za nekaj časa že potihnilo in je bilo videti, kot da se je razblinilo.
Da bi vse to lahko razumeli, bom s svojim vpogledom v karmično diagnostiko, z »branjem« akaških zapisov (iz baze podatkov na eterični ravni, ki beleži vse od začetka utelešenja duše pa do danes, lahko razberemo dogodke, ki so pomembni za družbo, kolektivno stanje človeštva in posameznika) predstavila najrazvitejšo civilizacijo, kar jih je nosila mati Zemlja: Atlantido. V številnih literaturah je predstavljena tudi kot raj na Zemlji, filozofi, znanstveniki in mistiki pa so jo opisovali na svojevrsten način.

ZLATA DOBA ČLOVEŠTVA
O času Atlantide govorimo kot o zlati dobi človeštva, ko je to doseglo neverjeten napredek. Polja so bogato rodila, zemlja je v svojih globinah skrivala dragocene rude: zlato, srebro, baker ter drage galaktične in zvezdne kamne, kristale in minerale.
Ljudstvo je bogu darovalo cvetje, sadje in poljščine. Častili so boga Sonca, kot to počnejo številne kulture in religije še danes.
Imeli so znanje metafizike, kot so telepatija, telekineza, zdravljenje s trinajstimi čakrami in sveto geometrijo, s kristali, ki so danes izjemno redki in nekateri dosegajo ceno diamanta. Atlantidina zapuščina, zapisana v zgodovino človeštva, se je ohranila ne samo po fizičnih zgradbah, temveč tudi po znanju – najbogatejše sem našla s pomočjo tibetanskih mojstrov in nekaterih staroselcev, prebivalcev današnjih ZDA.

MAGNETNI PRIVLAK
Če vas privlačijo čudeži, kot so starodavne kulturne znamenitosti, megaliti in naravne piramide, meteoritski kamni in kristali, če vas privlači čarobna misel na zlato dobo Atlantide in vas navdihne ideja, da je vse to za današnjega človeka mogoče in izvedljivo, ste že uglašeni s to vibracijo in prav velika verjetnost je, da je vaša duša že okusila življenje na Atlantidi.
O delu znanja Atlantidcev pričajo »preživeli« starodavni arheološki spomeniki in naravne znamenitosti, ki jih na kratko opišem kot »čudesa sveta«, naj bodo to piramide v Egiptu, gora Kailaš v Tibetu ali pa skrivnostni megaliti z različnih koncev sveta, kot je Machu Picchu, ki pričajo o »neznani« moči graditeljev velikanskih kamnitih zgradb in skulptur, nastanka katerih znanstveniki še vedno niso povsem pojasnili. Ne le fizične zgradbe, temveč tudi duhovno znanje in modrost, ki se je ohranila z religijo in pripovedovanjem iz roda v rod, pričata o tem, da smo potomci Atlantidcev in njihovih predhodnikov Lemurcev.

VZPONI IN PADCI
Atlantida je bila zelo velika celina, ki je pokrivala večji del našega planeta. Njena glavna točka, središče, pa je bil otok, ki ga danes prekriva Atlantski ocean. Čez ta otok danes vodi delfinska pot, ko se ti selijo.
Čeprav je Atlantida znana kot pravljična dežela, dežela zlate dobe, v kateri je živelo zelo srečno ljudstvo, v blagostanju, miru in medsebojni harmoniji, z mnogo naravnega bogastva in udobja v vseh pomenih, je po mojih videnjih poleg vzponov doživela kar pet padcev. Sama se spomnim padca iz svoje zadnje od treh inkarnacij na Atlantidi.
Živeli smo v miru, medsebojnem povezovanju in pomoči, brez izkoriščanja in nadvlade. Vsi smo bili enakovredni, ne glede na položaj in delo, ki smo ga opravljali. Bila sem učiteljica zdravilstva in uporabne umetnosti, moja naloga pa je bila posredovati znanje drugim, mlajšim, učencem ali novim prišlekom. Ta klic v duši čutim še danes, kot veliko mojih somišljenikov.
Človeštvo je namreč danes doseglo točko duhovnega razvoja, ko lahko znova prebudi prastari spomin na to čudovito atlantidsko skupnost.
Rojevajo se indigo, kristalni, mavrični in diamantni otroci, ki imajo višjo stopnjo zavesti. Ti bodo človeštvo (vsaj nekatera območja na Zemlji) vrnili v zlato dobo. In to je njihovo poslanstvo, ki ga že deloma uresničujejo.

PRAVILA DRUŽBE
Modrosti Atlantidcev so bile zasnovane na sedmih zakonih:
1. Zakon enosti: vsi smo del celote in vsi smo povezani s Kreatorjem.
2. Zakon karme: zakon vzroka in posledice.
3. Zakon manifestacije: manifestacija za višje dobro in za vse dobro.
4. Zakon milosti: odpuščanje in odgovornost.
5. Zakon brezpogojne ljubezni: neobsojanje, upoštevanje svobodne volje.
6. Zakon namena: ponos in povezovanje.
7. Zakon odgovornosti: odgovornost do lastnih dejanj in lastne energije.
Srečno atlantidsko ljudstvo je živelo v skupnosti po teh sedmih zakonih. Vsakdo, ki se je utelesil, se je tudi zavedal teh zakonov in dejstva, da so ti edini, ki so jih potrebovali.
Ko jih berete, vam morda zvenijo »znano«. To so tudi duhovna načela, ki se jih mnogi trudimo izvajati. Če bi se jih vsi ljudje zavedali, drugih zakonov verjetno ne bi potrebovali.
Povedano drugače: teh sedem zakonov predstavlja »zlata pravila družbe«. Ko smo naselili Atlantido, smo se jih vsi zavedali in tudi naša zavest je bila na enaki stopnji, zato smo jih lahko vsakodnevno živeli v praksi.
Čeprav smo se utelesili v človeški obliki, smo te zakone lahko izvajali naravno, ne da bi se jih morali posebej učiti. V prvih inkarnacijah na Atlantidi nam ni bilo nič vsiljeno, vse smo pač sprejemali spontano in samoumevno ter se naravno prepuščali toku dogodkov.
To je bilo na začetku, dokler se ni začel eksperiment in z njim vključevanje novih duš, tudi »temnih«, v naše življenje.

POPOLNA UGLAŠENOST
Vsak državljan, ki mu je bilo dovoljeno postati član atlantidske skupnosti, je bil že v osnovi uglašen s sedmimi zakoni. Nihče drug (ki ni bil uglašen s tako ideologijo) ni smel vstopiti v to skupnost. Vsakdo se je torej moral ne le uglasiti z vsemi sedmimi zakoni, temveč tudi živeti po njih. Atlantidci smo imeli tako visoko stopnjo zavesti, da smo lahko takoj zaznali laž in tudi zavajanje ni imelo učinka.
Če bi danes upoštevali te moralne zakone, verjetno ne bi potrebovali toliko drugih, niti policije, odvetnikov in sodstva.
Teh sedem zakonov smo z lahkoto in v popolnosti prenašali na praktični del življenja in tako ustvarili razmere za samodejni mir in radost, kar današnjemu opazovalcu morda daje občutek utopije.

NAJPOMEMBNEJŠI ZAKON
Najpomembnejši med zakoni je bil zakon enosti. Narekoval je, da so vse duše v skupnosti obravnavane enako ter z največjim spoštovanjem in integriteto.
Za vse je bilo poskrbljeno in dane so nam bile možnosti za življenje. Imeli smo zagotovljene razmere za udobno življenje, duhovno rast, osnovne življenjske razmere so bile za vse enake. Nihče na Atlantidi ni bil brez strehe nad glavo. Za vse naše fizične potrebe je bilo dobro poskrbljeno, nihče ni poznal pomanjkanja – ne osnovnih življenjskih potrebščin ne drugih dobrin.
Atlantidci sicer nismo živeli razkošno, vendar smo v svojih okroglih bivališčih živeli zelo udobno. Vsi otroci so se šolali v duhu in razumu.
Šolanje je potekalo ob enakovrednem pomenu razvoja leve in desne možganske polovice. (V nasprotju z današnjim klasičnim šolskim sistemom, ki spodbuja predvsem razvoj leve možganske polovice, kar predstavlja racionalni um. Današnji šolski sistem zapostavlja abstraktni um, ki je v glavnem stvar desne možganske polovice. Abstraktni um razvijamo z umetnostjo, glasbo, intuitivnim delovanjem in podobno.)
Vsi otroci na Atlantidi so se učili glasbe, vrtnarjenja, sožitja z živalmi in veliko časa so preživeli na prostem, na zraku. Starejši otroci so se učili izdelovati orodje in oblačila, tkanja in pletenja, poslikave svile in drugih umetniških del, tako izdelave vitrajev kot gradnje objektov.
Vsakega otroka so učili uporabljati prirojene zdravilne sposobnosti. Vsi so prejeli »energijske simbole« – znanje o sveti geometriji in delu s kristali.
Vsi prebivalci Atlantide smo bili obravnavani enako. Družba je bila zelo raznovrstna in ta različnost je bila dobrodošla in spoštovana.
Zakon enosti je zagotavljal, da smo bili vsi oskrbljeni, cenjeni in ljubljeni na najvišji stopnji spoštovanja. Nikogar nismo izključevali ali pustili zadaj. Otroke smo spodbujali k raziskovanju in izražanju talentov, modrosti in prirojenih lastnosti. Razvijali so samospoštovanje in odraščali povezani z edinstvenimi dušnimi vrlinami.
To je zagotavljalo, da je vsaka generacija nadaljevala izročilo družbe, ki ni poznala tekmovalnosti, še manj rivalstva, in je bivala v sožitju posameznikov, ki so bili samoodgovorni in katerih naloga je bila prenašati svetlobo z Atlantide na naslednje generacije.
Zavedali smo se, da smo bitja mnogih dimenzij, in vsi prebivalci so navadno delovali na peti dimenziji zavesti ali višji. Za te dimenzije sta značilni medsebojna ljubezen in ljubezen do boga, ki je bila vzajemna in izražena v vsakem trenutku. Ta ljubezen je bila vedno prisotna. Bili smo eno z vsem in vsakomer. Zavedali smo se, da karkoli storiš kateremukoli drugemu živemu bitju, to storiš Kreatorju. Kreator ali Stvarnik nas doživlja kot svoje enakovredne otroke – tako je bilo v času Atlantide in je tudi dandanes.