Astro

Iris Mulej in njena mama Elvira - stari in sorodni duši

Tjaša Platovšek, revija Lady
21. 8. 2021, 20.40
Posodobljeno: 21. 8. 2021, 20.50
Deli članek:

Nekdanja mis Slovenije, uspešna manekenka in vplivnica Iris Mulej, je nekdaj redno polnila strani medijev, odkar se je preselila v Črno goro, pa uživa predvsem v vlogi mame. In tudi sama je imela pri tem dober zgled. Njena mama Elvira je ena tistih, ki se je vedno razdajala. Ne le da je bila skrbna samohranilka, temveč tudi rejnica. Nihče ne bi rekel, da je med njima z Iris dvajset let razlike, saj sta obe čudoviti, pred kratkim pa sta skupaj doživeli še eno prelomnico v življenju. Iris je dopolnila štirideset, njena mama pa šestdeset let.

o
iris mulej

»Z Iris sva si bolj podobni, kot si verjetno obe priznava. To pa zato, ker imava podobne ne samo vrline, temveč tudi slabosti. Te so običajno vzrok za malo bolj burne odzive, kot je recimo uveljavljanje svojega prav. No, z leti sva v tem obe napredovali in sva bolj popustljivi, dopustiva si slišati mnenje druge in šele potem dodava svojega. Obe sva tudi zelo intuitivni. Njen pogled na življenje, svet in duhovno rast je podoben mojemu, ker sva res sorodni duši. To še zvezde potrjujejo, saj sva le dan razlike po datumu rojstva,« smehljaje razmišlja Elvira Barba, mama Iris Mulej, ki za svojo hčer še pravi, da je bila v zgodnjem otroštvu zelo umirjena, zamišljena in poglobljena v igri. »Pustila sem jo raziskovati, čeprav me je bilo pozneje, ko je bila malo starejša in je odšla kdaj predaleč v gozd ali celo v drugo vas, včasih strah, da se ji bo kaj zgodilo, in sem neko obdobje pogosto sanjala, da jo iščem. Sčasoma sem ji zaupala in videla, da zna poskrbeti zase.« S hčerko pa je imela tudi veliko dela, saj je ta imela obdobje, ko je zavračala hrano. »Veliko sem razmišljala, kaj je vzrok za to, pa še danes nimam pravega odgovora. Morda je potrebovala več pozornosti, mogoče res ni potrebovala toliko hrane, kot sem mislila, da jo.«
In kakšen je bil Irisin odnos do mame skozi odraščanje? »Vedno spoštljiv, čeprav sva imeli trenutke, ko sva se zelo sporekli, verjetno kot večina staršev in otrok. Vendar pa mi je najbolj v spominu ostalo to, da sem se za vse stvari, težave, dvome, pa tudi kar je bilo lepega, lahko obrnila nanjo brez strahu, se pogovorila in ji zaupala. Veliko mojih prijateljic je pogosto skrivalo kakšne stvari pred svojimi mamami in so se bale povedati, ker naj jih te ne bi razumele. Tudi na splošno so moje prijateljice imele mojo mami zelo rade in se z njo pogovarjale,« se nasmeji temnolasa lepotica.
Ko je sama postala mama Isabelli in Arronu, je nekatere mamine vzgojne metode prevzela tudi sama. Arron je star dve leti in kaže navdušenje nad vsem, kar se okoli njega dogaja, Isabella pa ima pet let ter rada riše, ustvarja in pleše. »Imata pa oba neko umirjenost in nežno energijo v sebi, to je verjetno po meni ali pa sem jima to privzgojila z odnosom do okolice, narave, živali,« razmišlja Iris.
Nad njenim pristopom je navdušena tudi njena mama: »Lepo je gledati, kako Iris svoja otroka spodbuja, da sodelujeta pri delu, se s tem učita in ji pomagata. Jaz sem bila v tem bolj slaba. Mogoče zato, ker smo imeli veliko kmetijo in sem od malega veliko delala. Zato sem vse svoje otroke rada včasih preveč razvajala.«

Moda in lepota
Iris je bila že v otroštvu kot deklice iz porcelana, vedno urejena kot iz škatlice. Elvira ji je šivala obleke in jo urejala. »Občutek za lepoto sem gotovo podedovala po mamini, malo pa tudi po očetovi strani, ker mi je tudi mami velikokrat omenila to podobnost.« Za šivanko je kmalu na lastno pobudo poprijela tudi Iris in pozneje začela ustvarjati lepe kreacije. »Pri tem me je spomnila nase, saj sem pri štirih letih skrivaj sama sešila predpasnik. Morala sem napol stati, da sem poganjala kolo šivalnega stroja,« pravi Elvira. Poleg odnosa, ki vlada med njima, sta tudi najboljši prijateljici. »To, da me je mama imela mlada, mislim, da nima nobenega pomena. Pomembnejše je to, kakšen tip človeka si, in midve sva na duhovni ravni povezani. Obe sva stari duši.« Pri tem ji pritrdi še Elvira: »Ko se družini bliža kak neprijeten dogodek, isto noč, še preden se dogodek zgodi, celo sanjava podobne ali skoraj iste sanje.« Je pa za njima tako tudi marsikatera nepozabna dogodivščina. »Spominjam se, ko sem bila še mlajša in me je mama vzela s seboj na kakšne izlete ali duhovna srečanja. Eno teh je bilo, ko sem šla bosa prek žerjavice, drugo pa izlet, ko sem letela z jadralnim padalom z njenim učiteljem padalstva. Moja mami ima namreč izpit za padalstvo,« se nasmeji Iris.

Samohranilka in rejništvo
Njun odnos se je še nekoliko nadgradil, odkar je Iris postala mama. »V mojih očeh sem mami začela še bolj spoštovati in ceniti vse, kar je naredila zame, še zlasti to, ker me je imela mlada, zraven je študirala, delala in se ne ravno lahko prebijala skozi vsakdan. Pri tem ji njeni starši niso bili kaj dosti v oporo, saj je bila takrat za njih na prvem mestu kmetija. Pravijo, da šele ko postane ženska mati, razume ljubezen in požrtvovalnost svoje matere. In to je res! Vsaj pri meni.«
Četudi je bila Elvira samohranilka, se je nato odločila še za eno posebno pot – postala je rejnica. »Za rejništvo sem se odločila zgolj zato, ker sem rada v družbi otrok, posebno tistih, ki me potrebujejo. Otroci so, kljub temu da veliko potrebujejo, pravi blagoslov. So pa res v današnjem svetu, kjer nas je veliko ločenih staršev, zelo prikrajšani in je vloga matere, ki mora odigrati kdaj tudi vlogo očeta, velikokrat otežena. Tako so bili tudi moji rejenci malo prikrajšani za moško avtoriteto.«
Ljubosumja med njenimi biološkimi otroki in rejenci ni bilo nikoli. »Moji otroci niso bili ljubosumni na moje rejniške otroke, kljub temu da sem se z njimi ukvarjala več kot z lastnimi. Vsaj jaz tega nisem občutila. Težavo z ljubosumjem sem opazila bolj pri rejniških otrocih, ker je bila njihova temeljna potreba po ljubezni lastne matere in očeta okrnjena. Počutili so se zavržene, in to rano sem jim na vse mogoče načine skušala pozdraviti.«
»Res nikoli nisem bila ljubosumna. Ko mi je mami povedala, da bo skrbela za druge otroke in tako rekoč postala njihova nova mami, sem bila nanjo ponosna in sem še danes in za to njeno poslanstvo vsakemu s ponosom povem,« doda Iris.

Med Slovenijo in Črno goro
Danes je Iris razpeta med Slovenijo in Črno goro, kjer si je ustvarila dom in družino. »Škoda je le, da je Črna gora tako daleč in se manj vidimo v živo. Zelo pogrešam Isabello, Arrona in mojo prvorojenko,« priznava Elvira. Kadar so skupaj, pa skušajo čas kar najbolje izkoristiti. »Mamina podpora je zame zelo pomembna. Še zlasti sem jo občutila po obeh porodih. Čeprav nisem imela značilne poporodne depresije, vseeno pride naval milijona čustev. V pomoč mi je bila pa tudi s tem, ko mi je pomagala prve tedne po porodu v slogu 'hotela mama'.« Ljubezen do sebe, narave, živali, pozitivno razmišljanje, zaupanje vase – to pa so tiste stvari oziroma vodila za življenje, ki jih je Iris od svoje mame dobila in jih nato tudi sama kot mama prenesla na svoja otroka. »Zares sva pravi dušni prijateljici,« doda.
Te dni sta skupaj tudi praznovali, in sicer vsaka svoj okrogli jubilej. Iris štirideset, Elvira pa šestdeset let. »Meni je bilo v užitek predvsem to, da je mami imela vikend razvajanja v hotelu, da ji ni bilo treba kuhati in pospravljati. Sama sebi bolj redko kaj privošči, zato se nikoli ne bi odločila praznovati na tak način, da ji nekdo pripravi celotno zabavo. Naslednji dan po praznovanju so nama v sobo pripeljali celo kraljevi zajtrk, in tudi to je nekaj, česar ne doživiš vsak dan, zato je bil zame užitek tega praznovanja dvojni. Razvajanje mami in druženje z njo,« sklene Iris.