Astro

Slovenska igralka iskreno o poti, ki jo je pripeljala do sanjskega poklica

Andreja Comino, revija Lady
6. 7. 2021, 11.00
Posodobljeno: 6. 7. 2021, 11.11
Deli članek:

»Igralski poklic je nekaj najlepšega na svetu. Vendar si v mladih letih nisem niti drznila razmišljati o tem, da bi postala igralka, čeprav sem bila čisto začarana, ko sem na odru naše kinodvorane v Murski Soboti prvič videla prave, profesionalne igralce, ki so iz MGL prišli gostovat. Zgodila se je posebna kemija, zaradi katere sem se podala na novo pot, ki me tudi po vseh teh desetletjih na odrih in pred kamerami ni zapustila,« pravi Prekmurka Nataša Matjašec Rošker, ki že dolgo živi in ustvarja v Mariboru. Te dni je neskončno vesela vrnitve v gledališče, novih študijev, predstav, druženj s kolegi, obetov festivalov. Nedavno pa se je razveselila še nagrade Adelaide Ristori za najboljšo igralko festivala Mittelfest 2020 za uprizoritev Immaculata (Brezmadežna), s katero je igralski ansambel SNG Maribor v Čedadu gostoval septembra lani.

SNG Drama Maribor
Nataša Matjašec Rošker

»Zadnje leto in meseci so bili malo bolj ležerni, neke stvari smo počeli počasneje, zdaj pa se mi je urnik v trenutku zapolnil, moram se ga držati, da bomo vsi skupaj izpeljali to odprtje. Stvari se spreminjajo iz dneva v dan, veseli smo, da bomo nekatere premiere, za katere smo mislili, da jih bomo odigrali prek Zooma ali pred prijatelji, končno odigrali pred občinstvom. Vesela sem tudi potrditve Borštnikovega srečanja, pa potovanja na Češko s predstavo Medeja, pa koprodukcije našega gledališča, avstrijskega Burg Teatra in Jugoslovanskega narodnega gledališča iz Beograda. To bo moj največji osebni projekt,« veselo pove Nataša, ki jo je nedavna nagrada v Čedadu zelo prijetno presenetila. »Bila je šok, pa tudi radost po mesecih zaprtja in nedelanja. Vsake se zelo razveselim, saj je priznanje za delo in razmišljanje. Že vsaka izrečena beseda, opomba ali kompliment ti poboža dušo in ustvarjalcem veliko pomeni.«

Drzne sanje
V rodnem Prekmurju namreč ni preveč razmišljala o igralskem poklicu. »Blazno sem se morala potruditi, da sem prestopila prag nevidne meje, kjer se začne nastop, saj sem pri nekaterih stvareh introvertirana in zadržana. Ko pa sem ga naredila, sem se znašla v znanem okolju in plahost je splahnela. Oder mi je hitro postal domač, na njem najboljše funkcioniram, z leti pa ugotavljam, da skozi svoj način bivanja na odru in skozi igranje izvem marsikaj o sebi in o mojem odnosu do sveta. Zlitje med igro in mano je čedalje močnejše, čedalje manj je distance. Prej sem jo namerno vzpostavljala, da ne bi izgubila same sebe. Ob vstopu si namreč precej na trhlih nogah, dovzeten za sugestije, ki niso vedno prave. Zdaj sem suverena in se na njem dobro počutim,« pove Nataša, ki se je edina v družini podala na umetniško pot. Pri tem pa, vsaj na začetku, ni imela podpore staršev. Nasprotno, oče je bil agronom, ki je v kmetijski trgovini prodajal pšenico in koruzo, mama je bila pravnica, oba pa sta vložila veliko napora, da bi jo odvrnila od igralskega poklica. Sčasoma sta se omehčala ter bila vesela in ponosna na njene uspehe. »Ljudje hitro pozabljamo, kakšne spremembe se nam dogajajo in so se zgodile. Ko sem jaz prvič videla institucionalno gledališče s predstavo Zločin na kozjem otoku, v kateri sta med drugimi igrali Milena Zupančič in Štefka Drolc, je bil to zame šok. Tako osupljivo je bilo. Potem pa je šlo vse samo naprej in naprej. Že pred časom nas je digitalizacija peljala v nov prostor in čas. Ko se pogovarjam z mlajšimi kolegi, se včasih zdim kot Babica Zima. Meni se je svet odpiral v knjižnici, mladi pa zdaj gledajo tablice, telefone, računalnike. Sama sem nekaj časa te stvari zavračala, imela sem 'blesavo' obdobje, ko se mi je zdelo biti kul proti tehnologiji. Zdaj mi mladi v gledališču z veseljem pomagajo pri usvajanju novih tehnologij,« pove Nataša, ki hitro še doda, kako se spreminjajo tudi hierarhični sistemi. Mladi vstopajo osvobojeni in suvereni, njena generacija je bila še strahospoštljiva. »Včasih je moral mladi dobiti spoštovanje starejšega, zdaj je obratno,« pravi igralka, ki jo poznamo tudi kot glavno protagonistko filma Babica gre na jug. Zadnja leta je bolj malo na filmu, zato pa toliko več v gledališču.

Ljubezen iz gledališča
Gledališče ji je dalo tudi ljubezen. Danila Roškerja, ki je bil tehnični direktor, je srečevala po hodnikih, ko je bila še svobodnjakinja. »Nedavno sva praznovala trinajsto obletnico poroke, pred tem pa sva imela še nekaj podlage,« pove in doda, da se imata fino. Se podpirata, podobno čutita do nekaterih stvari, se spoštujeta, obenem pa tudi drugače razmišljata o nekaterih stvareh. »Imam srečo, da je moj mož človek iz gledališča, da je strpen, potrpežljiv in me ima rad tudi, ko sem nemogoča, cvilim, sem histerična, ter me zna postaviti na pravo mesto. Vedno mi stoji ob strani, tako kot tudi jaz njemu. Uživava v vseh skupnih trenutkih, pa naj gre za kulturo ali šport. Dolgo sva skupaj tekla, zadnja leta pa je tek nadomestilo kolesarjenje. Opremljena sva kot profesionalca in uživava v pritiskanju na pedale. Enako pa uživava tudi v vrtnarjenju. Jaz pridelujem zelišča, Danilo je postal pravi specialist za vrtnice,« pove Nataša, ki se veseli tudi pettedenskih počitnic v Grčiji. Tam ju čaka še par iz Francije in Italije in skupaj preživijo prekrasno poletje, v katerem se bo spočila, sprostila in nabrala novo energijo. »Ženske po petdesetem potrebujemo nekoliko več crkljanja in nege, pa manj hrane. V teh letih je treba paziti na kilograme, vsakega posebej je treba držati na vajetih in se mučiti, da ga izgubiš. Dobra plat druge strani petdesetih pa je, da prideta tudi modrost, umirjenost, ko se človek sprijazni sam s seboj, se pozna. Ne bom rekla, da natančno veš, kaj hočeš, zagotovo pa ti je jasno, česa nočeš. Nabral si si zrelost, modrost, suverenost in izkušnje. Vesela sem, da imamo v gledališču mlado ekipo, saj uživam v stikih in dopolnitvah. Večina ciljev je že doseženih, pa tudi tisti, ki še niso, niso več tako zavezujoči. To je olajšanje, radost življenja. Pri teh letih veš, da je življenje enkratno, da se ne bo ponovilo in ni popravnih izpitov. Živiš drugače, polnejše, drznejše. Po drugi strani pa postajam bolj strpna. Več razumevanja imam za ljudi okoli sebe,« pove in doda, da se je sprijaznila tudi s tem, da nima otrok. »Seveda mi je bilo težko. Vedno sem mislila, da bom kot ženska postala z rojstvom otrok. Ko se to oddaljuje in se ne zgodi iz različnih razlogov, pride do spoznanja, da ne moreš roditi, in to je kar hudo. Potem pa sem si rekla, saj ne moremo imeti vsi vsega, lahko sem polna in cela tudi brez tega. Nisem si dovolila, da bi mi to pustilo travmo, da sem človek z napako. Prišla sem do spoznanja, da je za nekaj že moralo biti prav.«