Astro

Naš glasbeni virtuoz prvič o puncah, ki ga vrtijo okoli prsta

Andreja Comino, revija Zvezde-Lady
24. 3. 2021, 12.12
Posodobljeno: 24. 3. 2021, 13.04
Deli članek:

Marko Hatlak je izvrsten harmonikar, ki je nastopil na najprestižnejših odrih doma in po svetu. Čeprav že mesece ne more na odre, ki so mu tako ljubi, vsak dan vadi po štiri ure, da bo v dobri kondiciji, ko bo spet smel razveseljevati zahtevno občinstvo.

oa
Lepa arhitekta Lea je dala nov smisel njegovemu življenju.

Tokrat pa je glasbeni virtuoz ob pogovoru o svojem ustvarjanju, prvič razkril tudi delček zasebnosti in spregovoril o svoji lepi ženi, arhitektki Lei, s katero imata ljubki hčerki, Sofio in Klaro. Zadnja je karantenski dojenček. Marko je razkril tudi, kako ga punce vrtijo okoli prsta in kako se znajde kot očka.

»Zadnji koncert sem imel lani februarja. A glede na razmere ni videti, da se bomo glasbeniki in drugi umetniki kmalu vrnili na odre. Prej sem zaradi nastopov res veliko potoval po svetu in je bila nenadna ustavitev velika sprememba zame in za mojo družino. Ker si želim ostati v dobri kondiciji, vsak dan pridno vadim. Napisal sem tudi ogromno novih skladb, pripravljam se na snemanje skladb zame največjega skladatelja vseh časov, Bacha. Je izredno tehničen in poduhovljen, poglobljena verska osebnost. Poglobljeno se je loteval vsega, kar je počel. Njegove skladbe na harmoniki zvenijo res imenitno. Nad njim sem navdušen še iz časov študija v Weimarju v Nemčiji, ko sem Bacha tudi dodobra spoznal,« pravi Marko, ki mu je ljubezen do harmonike vsadila mama. Nikoli ne bo pozabil, kako ga je šestletnega mulčka peljala v Ljubljano v prodajalno z glasbili na Wolfovi ulici. »Bil sem običajen otrok, ki se je rad igral z avtomobili, kopal po peskovniku, plezal na drevesa, mama pa si je želela, da bi igral harmoniko. Najprej mi to ni najbolj dišalo, z leti pa mi je tako zlezla pod kožo, da si brez nje ne predstavljam življenja,« pove glasbenik, navdušen, kako raznovrsten inštrument je harmonika in kaj vse se da zaigrati nanjo. Zadnja leta pa se ne more upreti, da ne bi pisal še skladb.
»Glasba je v moji glavi in srcu. Ne vem, ali se kdaj navadiš zlate kletke – vsak dan vaditi in biti v formi. To je tista težka in bolj zahtevna plat glasbe. Obenem pa me ta poklic dela mladega. Ne glede na to, kako dolgo že igram, je treba vsak dan na novo vaditi. Inštrument je podaljšek tvoje duše, roke pa so orodje. Če telo ni v formi, se ne moreš izraziti. To traja leta in leta, do konca življenja. Obenem pa je toliko različnih skladb, da ti niti za trenutek ne more biti dolgčas – od tanga, ljudske glasbe, džeza do orkestralne glasbe … Z leti sem se naučil ekonomične vadbe. Ni dovolj, da štiri ure sediš za harmoniko in vadiš, pri tem je treba biti z glavo pri stvari. Se naučiti, kako se konstruktivno spopadati s stvarmi. Sicer samo ponavljaš. Če hočeš dobro delati, štiri ure kar poletijo. Če se samo spomnim študija, kako sem vadil tudi po osem ur! Treba je dojeti glasbo, skladatelja, čas, zato pa je to umetnost,« razlaga Marko, ki trenutno ubira tipke na dveh harmonikah. Zanj je harmonika res fascinanten inštrument. Sestavljena je iz kar tri tisoč mehanskih delov in se v nasprotju z violino z leti slabša in stara. Treba jo je pravilno vzdrževati, kar je tudi prava umetnost. Seveda pa ima spravljeno tudi tisto prvo, na kateri je začel svojo bogato kariero. S tem, da se zdaj posveča še svoji drugi ljubezni – družini.

Ta lepotica bo moja!
Marko je arhitektko Leo, ki prihaja iz Bukovice pri Novi Gorici, spoznal leta 2013, ko je še igral s Terra Folk. Njen brat, ki je tudi harmonikar, mu je po koncertu večkrat prišel čestitat. Nekoč pa je s seboj pripeljal sestro. »Videl sem jo in si jo zapomnil. Bila mi je zelo všeč, ima očarljive oči. Nekega dne pa sva se s kolegom odpravila v Biljardno hišo. Rekel sem mu, da bom pisal tej punci, da jo želim bolje spoznati, pa če se svet podre. Kot princesa je prišla na Tromostovje, ena pijača se je raztegnila v tri. Počasi, spoštljivo, z veliko pogovora in izenačevanjem mnenj sva gradila najin odnos in šla v isto smer. To gojiva še danes,« je ponosen. Leto dni pozneje sta se poročila, starejša hči Sofia se je rodila pred tremi leti, mlajša Klara pa pred dobrimi sedmimi meseci. »Kaže, da sem najprej moral dobiti malo modrosti, da je prišla še jasnost,« se smeji ob razlagi pomena njunih hčerk. Hitro doda, da je biti očka ena najlepših stvari na svetu.
»Rad imam motorje pa glasbila, naravo in hribe, otrok pa je dimenzija, ki se ves čas spreminja, gradi se skozi tebe, kar je res noro. Uživam, ko doživljam, kako mi je hči podobna, kako mi nastavi ogledalo, kako globoka, pa tudi malce posesivna je njena ljubezen do mene. To je nekaj najlepšega, kar lahko doživi človek. Oba s Sofio sva zelo energična, in ko sva skupaj, je kot atomska bomba. Lea se samo smeji in križa,« pove o dragocenih trenutkih s starejšo hčerko. Uživa, ko se z njo igra, snema v domačem studiu, ko jo Lea pripelje na tonske vaje. Navdihnila ga je tudi, da je naredil skladbe za otroke. Oba z Leo pa sta se razveselila, ko sta izvedela, da Sofia ne bo edinka.

Med plenicami in kuhinjo
»Klara je karantenski dojenček. Fino je bilo, da se je Lea vso nosečnost dobro počutila, hvaležen pa sem bil, da sem bil kljub razmeram lahko navzoč pri porodu. Sicer v skafandru, kar je bilo nekoliko čudno, a sem ji bil v podporo. Zato pa nama je bilo obema hudo, ko Lee in dojenčice nisem mogel obiskati v porodnišnici. Vem, da bi ji veliko pomenilo, če bi se lahko videla vsaj za pet minut. Na srečo pa je hitro prišla domov in smo potem vse nadoknadili,« pravi umetnik, ki je nadvse zadovoljen, da ima zdaj doma tri punce. Njegov svet je tako postal popoln. Ne glede na to, da ne more na odre, uživajo v medsebojni povezanosti in druženju. Veliko se igrajo, ustvarjajo, hodijo na sprehode, z Leo pa rada uživata tudi v dobri in kakovostni hrani. Žena mu je približala še neverjetno bogat vinski svet. Je namreč iz družine Mlečnik in so eni najbolj cenjenih slovenskih vinarjev. Ponujajo naravno pridelana ekološka macerirana vina. »Z Leo sem vzljubil tudi vina. Kuhati pa sem znal že prej, saj sem deset let živel v tujini, kjer sem moral sam poskrbeti zase. In ker ne maram hitre hrane, mi ni težko marinirati in pripraviti dobrega zrezka. Lea pa mi je podarila še mir in ljubezen do lepega doma. To je za moškega, ki je bil včasih kaotičen, kar lep dosežek,« se muza Marko.