Voda Suzano privlači že od nekdaj. Sploh neskončno morje. »Navtika me je spremljala že od mladih nog, ko smo z družino na poletne počitnice vselej peljali ali gumijast čoln ali mali gliser. To so bile razburljive, adrenalinske počitnice, vedno v stiku z naravo in z odkrivanjem neobljudenih otokov,« pravi Suzana.
Strast do navtike je podedovala po očetu. »To je po eni strani čudovito darilo, po drugi strani pa tudi neke vrste prekletstvo, saj si težko predstavljam morski dopust brez čolna, brez adrenalinskih športov, morskega raziskovanja, življenja na vodi. Samo poležavanje na plaži me je vselej hitro začelo dolgočasiti.« Na jadrnici je bila prvič pred osmimi leti, ko se je povsem zaljubila v filozofijo jadralcev: svoboda, narava, neodvisnost, eno z morjem, sproščenost in usklajenost posadke, ki živi na tako majhnem prostoru in, ko je treba, deluje kot eno. »Tudi sicer so moje jadralske izkušnje polne smeha, sproščenosti, zabave, zanimivih dogodivščin in trenutkov, ki ti vzamejo dih. Od takrat dalje sem se trudila jadrati vsaj dvakrat letno, v naši jadralski družbi sem postala kar redna članica posadke. Tam sem se tudi naučila osnov manevriranja tako velikih bark, kot so parkiranje v marini, varno sidranje, tudi dvig jader in prepustitev vetru. Moj slovar je dobival nove besede, kot so pazi bum, odpri genovo, zategni pašnjak, primi čakljo, sprosti škoto …«
Čas za delo in romantiko
»Ni zanemarljivo, da sem se na enem od teh jadralskih izletov zaljubila v Luko, moškega, s katerim danes živim in s katerim zdaj skupaj deliva strast do življenja na vodi. Ker imam kot televizijska novinarka naporen celodnevni urnik, sem se z dopusti vse težje prilagajala terminom, ki so si jih zamislili jadralski prijatelji. Ob napornem vsakoletnem iskanju zasebnih počitnic v hotelih, apartmajih, mobilnih hišicah, pa potem mučni izbiri lokacije, oddaljenosti od morja, pogleda na morje pa sem pogosto rekla, mah, na jadrnico bi šla. Tam je najlepši razgled od vsepovsod. In tudi na morju sem lahko vsepovsod. Ne moreš zgrešiti,« pripoveduje Suzana. Včasih se na plovbo odpravita sama, včasih v družbi prijateljev. »Ko sva z Luko v družbi, nama je vedno zabavno. Seveda je tudi veliko prilagajanja, nenehno skrbiš za druge, kadar sva sama, pa je predvsem romantično. Jadra se navadno po en teden skupaj. Seveda se tudi kdaj spreva, a ker se na tako majhnem prostoru nimaš kam umakniti, se je treba znati tudi pobotati, marsikaj požreti in iti naprej.« Poskušala sta tudi sama loviti ribe, a brez uspeha, zato si hrano za plovbo raje pripravita že vnaprej. »Če sva sama, nama navadno manjka en par rok za vlečenje vrvi, zato vsaj eden dela dvojno. Treba je ugotoviti sistem in gre, sicer pa Luka tudi dobro kuha, medtem ko jaz na primer točim gorivo, tako da ni omejitev. Vsak dela vse.«
Voditeljica čolnov
»Čas je torej bil, da postanem samostojna. Zato sem se prijavila na tečaj za voditeljico čolnov,« nadaljuje Suzana. Ta je zajemal koristna teoretična znanja, kot so motoroznanstvo, vreme in vetrovi, vozli, navtične karte in luči, pa zemljepis, geometrijo … »Največ vprašanj sem, zanimivo, dobila s področja motoroznanstva. A če sem želela zares postati skiperka, torej najeti večje barke, sem po opravljenem izpitu na ministrstvu za infrastrukturo morala opraviti še izpit za radijsko postajo VHF. Pozneje v marinah pa sem se srečevala z vprašanjem: 'Ti, pa skiperka?' Ja, zakaj pa ne, sem odgovorila. Res pa je, da ni ravno veliko žensk, ki najamejo plovilo in odgovarjajo tako za barko kot posadko. Ne samo da so večkrat preverili moje dokumente, v marini sem se ob izplutju pogosto nasmejala tudi radovednemu občinstvu.«
Neskončne morske dogodivščine
Dogodivščin, ki jih je doživela na morski gladini, je bilo kajpak veliko. Od najlepših sončnih vzhodov in zahodov, pozdravov delfinov, ki so jo spremljali, galebov, ki so se pridružili, morskih želv, ki so se pomotoma znašle na gladini in ji prečkale pot, do neskončnih trenutkov tišine ob golih zvokih vetra ali pa samo ob romantični dalmatinski glasbi in šumenju valov. »Na jadranju res nikoli ni dolgčas. Lahko ga vzljubiš ali pa zasovražiš. Vmesne poti praktično ni. Vsak dan imaš tudi eksistencialna vprašanja, kot ali imam dovolj goriva, vode, hrane, pa kje najti varno zatočišče, še preden se sonce spusti za obzorje. Podrejen si naravi, vremenu, ki ga zlasti na morju ne smeš nikoli podcenjevati. Spremeni se lahko v trenutku, iz čiste pravljice v nočno moro. Nekoč so nas v neurju, ki se je pojavilo od nikoder, prišli reševat, saj so valovi postajali vse večji, nebo vse bolj črno, čoln pa vse bolj neobvladljiv, nevaren. Enkrat smo praktično sredi odprtega morja nasedli, saj nihče ni bil pozoren na nepričakovano ozko plitvino. Rešil nas je ribič. Zgodilo se je tudi, da sta naju s fantom hkrati ujela tako močna burja kot tema. Na dolgi poti v zavetje sva se tako v popolni temi lahko zanesla samo na navtično navigacijo. To je bilo videti približno tako, kot če voziš avto z zavezanimi očmi, tvoj sopotnik, ki tudi ne vidi ničesar pred seboj, pa ves čas gleda v navigacijo in ti daje navodila,« pripoveduje. A nič od tega je ne odvrne, da ne bi uživala na vodi. Zanjo so tudi to bogate, neprecenljive in nepozabne izkušnje poguma in volje, ki ji dajo vedeti, da zares živi. »In ta užitek, tudi ko postane nevaren, razumejo samo strastni pomorščaki. Preprosto: vredno je! Med pandemijo pa se nama je s fantom sploh zdelo najbolj primerno in varno, da sva se z natrpanih plaž in iz civilizacije umaknila v samotno divjino. Prav ta nam po vsakodnevnem stresu, divjem tempu brenčanja prometa, pa brenčanju ljudi, časovnih stiskah in nenehnem hitenju ter obveznostih omogoči, da na valovih tišine res slišimo tudi sebe.«
