Ljubezen, ki se je pred leti začela na delovnem mestu, sta znala spretno negovati ter si ustvariti lepo razmerje in zadovoljujoč zakon, ki sta ga lani poleti požlahtnila še s hčerko Lilijo, ki sta jo dobila s pomočjo umetne oploditve. Urša, ki bo kmalu zaključila porodniški dopust, pa se podaja še v nove vode. Izobrazila se je za RTT-terapevtko in Gregor jo pri tem podpira. Simpatična zakonca sta razkrila nekaj svojih intimnosti in povedala, kako Urša svoje terapevtske prijeme uporablja pri Gregorju.
Urša in Gregor Trebušak sta strastna novinarja. »Jaz sem študirala novinarstvo na FDV, nato pa svoje prve izkušnje nabirala na lokalni televiziji TV Medvode. Pozneje mi je priložnost ponudila Ljerka Bizilj na TV Slovenija. Čeprav sem imela strašansko tremo in se ogromno motila, mi je prav to delo pred kamero v jutranjih poročilih odprlo vrata za pot, ki me je pozneje vodila do Kanala A in Pop TV. Mislim, da je delati kot novinar hkrati privilegij in ogromna odgovornost. Zame se ob novinarskem delu oba občutka ves čas prepletata,« pove Urša, Gregor pa nadaljuje: »Sam sem kot otrok poslušal Val 202 in Radio Hit in šel na avdicijo na Radio Hit, kjer so me v drugo sprejeli, verjetno, da ne bi prišel še tretjič. Res sem se trudil, ko sem postal novinar. In potem pristal na televiziji. Petnajst let sem novinar in res uživam, ko stopim v studio in se oddaja začne. Brez tega žara bi razmišljal o menjavi poklica. Dokler pa je dobra oddaja nekaj, kar si vsak dan želim, je to to.« Novinarstvo jima je dalo tudi ljubezen. Zaljubila sta se namreč na delovnem mestu.
Ljubezen v službi
»Ni bila ljubezen na prvi pogled. Bila sva sodelavca. In sva se nekako zbližala. Mi smo skupaj v službi od 9. ure zjutraj do 18. ure zvečer in očitno sva se dobro ujela,« pove Gregor, Urša pa ga dopolni: »V resnici se je Gregor kar dolgo časa trudil okoli mene. Jaz sem se namreč trdno odločila, že ko sem prišla na Pop TV, da ne bom nikoli hodila s sodelavcem. In res sem se trudila to svoje pravilo upoštevati. No, na koncu se je vendarle izteklo nekoliko drugače,« se smeji.
Ko je Gregor videl, kam pes taco moli, je o tem, da sta par, obvestil šefa, ker so to vseeno zelo zapletene stvari. Urši pa je bilo veliko težje. Čeprav je bila že takrat zelo dobra novinarka, je morala to še bolj dokazovati pred sodelavci, da niso mislili, pa čeprav so, da ima kakšne »popuste«. Načelni Gregor ji ni popuščal. Do nje je bil še zahtevnejši. A službe sam nikoli ni nosil domov. Doma sta imela veliko drugih tem za pogovor. O službi nikoli. Zato je bilo včasih nenavadno, ko jo je zjutraj na sestanku vprašal, kaj bo delala danes. »In prav to, da je služba služba, preostalo pa najino življenje, se nama je izplačalo. In je delovalo. Zdaj je seveda drugače, ker ne delava več skupaj in nisem več šef. Zdaj govoriva tudi o delu,« razkrije Gregor.
Na kar nekaj stvari imata različne poglede. Ampak to se jima zdi še bolje, ker če bi vedno mislila enako, bi bil pogovor en velik dolgčas. Gregor je sam bolj trmast v temah, za katere misli, da je bolj pameten. Ona pa je nepopustljiva le pri eni zelo vsakdanji temi. In to je, koliko naj oblečeta hčerko, da ji ne bo prehladno. »Zdi se mi, da Gregor ni pravo merilo glede občutka, ali naj jo slečem ali oblečem, saj je njemu nenehno vroče. Njegovi sodelavci vam lahko potrdijo, da že v začetku pomladi pride v službo v natikačih,« pojasni Urša. Vendar sta tudi to hitro rešita, saj med njima ni nikoli povišanih tonov. Niti se ne znata spreti. »Gregor je človek, ki mu je to res odveč. Raje reši stvari in gre naprej. Največja napaka se mu zdi, da greš skregan spat,« razkrije Urša in pove, da sta se to naučila na pripravah na poroko. In je dober nasvet. Gregor pa o Urši pravi, da mu je všeč od začetka. »Je vrhunska sopotnica. Tako na potovanjih kot doma. Ker z njo ni nikoli dolgčas. In nikoli zahtevno. Lahko bi še in še našteval, a je takšna, kot je, in v tem uživam.« Ona pa doda: »Gregor je preprosto res dober človek v vseh pogledih. Uživam z njim, teh zadnjih šest let od najine poroke je minilo kot blisk in imela sva se super. Spoštujem njegovo načelnost in zavzetost, da vedno skuša poskrbeti za ljudi okoli sebe. Na prvem skupnem potovanju sem vedela, da je to človek, s katerim bi lahko preživela življenje. Bila sva na Kubi, vse je šlo narobe, bila sva brez denarja, pa vseeno sva drug z drugim neznansko uživala.«
Nesebična podpora
Zakonca se podpirata na vseh področjih. Tako je Gregor Urši stal ob strani, ko se je odločila izobraziti se za terapevtko. »Imam ogromno zanimanj, a morda me še najbolj fascinira moč človekovega uma. In kako sami s svojimi prepričanji ustvarjamo svojo realnost. Kot novinarka sem imela priložnost srečevati ljudi, ki jim je uspelo vse, česar so se lotili, bili so samozavestni, uspešni. Pa tudi ogromno ljudi, ki so se ves čas borili z neuspehom, zavračanjem okolice in težavami. Kot da bi bili rojeni pod nesrečno zvezdo. In tako sem začela raziskovati, od kod ta močna vera vase in zaupanje prihajata. Ko sem izvedela za Mariso Peer, britansko terapevtko slavnih, me je navdušila s svojo prodornostjo in učinkovitostjo. In preprosto sem se želela naučiti tega, kar je počela ona. Za izobraževanje sem se odločila iz čistega zanimanja, kako doseči, da lasten um dela v moj prid in ne proti meni. Sem pa seveda med izobraževanjem tudi sama krepko pobrskala po svoji notranjosti in starih prepričanjih. Zelo hitro, na primer, mi je postalo jasno, zakaj sem si vedno tako želela pohvale in priznanja tudi pri delu v službi. Včasih je šlo namreč celo tako daleč, da sem bila prepričana, da sem gotovo naredila slab prispevek in da je bilo moje delo zanič, če ni bilo nikakršnega odziva. Ta občutek, da je drugim lažje, da gre drugim bolje, da bolj obvladajo, je izviral iz starih, globoko zakopanih strahov, da nisem dovolj dobra. In vse te strahove in občutke sem lahko končno razumela in presegla. Metoda se imenuje RTT – Rapid transformational therapy. Najbolj fascinanten del te terapije je, da deluje s pomočjo hipnoze. Ko gre človek v stanje hipnoze, na neki način zaobide zavestno razmišljanje in dobi dostop do svojega podzavestnega uma in do nezavednih vzorcev, ki jih je oblikoval še kot zelo majhen otrok. Neverjetno zanimivo je, ko ljudje odkrijejo, kakšni dogodki so vplivali na to, da denimo danes ne upajo javno nastopati ali se postaviti zase v službi, celo zakaj ne morejo in ne morejo shujšati, ne glede na to, kako zelo se trudijo,« razloži in doda, da je na začetku poskušala »terapirati« tudi Gregorja. »Kar nekajkrat, ko sem se šele učila. Potrebovala sem nekoga, na komer bi vadila hipnotiziranje, in je bil pri roki samo on. A nama ni šlo preveč dobro. Ne vem, morda je pa težje hipnotizirati nekoga, ki ti je tako blizu. Večino časa sva se samo režala kot pečena mačka. Prave terapije po začetnih poskusih hipnoze ni bil nikoli deležen.«
Urša se za zdaj še ni čisto odločila, ali se bo poslovila od dela na televiziji in posvetila novim izzivom ali pa se bo vrnila v službo. Za to odločitev ima še vse poletje čas. Do takrat pa bo z veseljem svoje znanje izkoristila, da pomaga še komu, časa je namreč dovolj. Ne glede na to, kako se bo odločila, je ni prav nič strah novih začetkov. Presegla jih je prav s pomočjo RTT. In tudi zato je tako navdušena nad hipnozo, ker je pri njej res enkratno delovalo. Za novo znanje se je odločila zavestno in z željo, da se nauči še kaj novega in nadgradi to, kar je počela do zdaj.
Vesela je Gregorjeve podpore. Nedavno sta praznovala šesto obletnico poroke. Že lani sta dobila najlepše darilo, hčerko Lilijo, ki skrbi, da dan ni več enak dnevu. Najdeta pa čas tudi zase. Na balkonu čez dan, zvečer ob pici … Veliko pa se tudi pogovarjata, vsak dan in o vseh mogočih temah. »Prihajava iz zelo podobnega okolja. Imela sva podobno mladost, podobne vrednote. In navsezadnje sva delala podobno delo. Zanimanje za svet, okolico, različne teme, knjige – sva si kar podobna, ja,« vskoči Gregor, zato se jima ni bilo težko odločiti za družino. »Ko ugotoviš, da si za skupaj, je družina logična stvar. Sva pa na najino Lilijo kar dolgo čakala. Ni bilo enostavno, zato ob tem zahvala ekipi z oddelka za oploditev z biomedicinsko pomočjo za predanost in pomoč. A zdaj sva najsrečnejša. In da, seveda je kdaj naporno, a to je del vsega skupaj. Včasih samo padeš v posteljo zvečer, a ob pogledu v posteljico veš, da je vse to vredno,« razkrije Gregor ves trud, da sta končno dobila hčerko. Urša je morala med nosečnostjo veliko počivati in v službi so ji stali ob strani. Tako da je bila ena skrb takoj manj. Gregor ji je pomagal, kolikor je lahko. Že tako rad kuha, morda je tako še kdaj kaj boljšega skuhal. Hči se je rodila mesec dni prezgodaj, tako da sta ravno prišla z morja in že šla v porodnišnico. Njemu bo to ostalo v spominu kot izjemen dogodek. »Ko se ti rodi otrok, si čisto raznežen in jokav,« pravi ponosni očka, ki je za hčerko izbral tudi ime.
Obletnice praznujeta po svoje
»Služba mi omogoča, da sem v tednu, ko ne vodim, doma. In tako si vse delo razdeliva. Imam tri mlajše sestre, menjanje plenic zame ni bil večji izziv. Drugače pa greva tudi sama kdaj v mesto, na hrib, na kakšen obisk. To je pač prijeten del in tako ni nikoli težko reči 'bom jaz',« pove Gregor. Zato mu Urša tudi z lahkoto oprosti, če kdaj pozabi na kakšen datum. A njenega si že mora zapomniti. Se pa ne obdarujeta za obletnice in romantične praznike ter rojstne dneve. Raje si rečeta: gremo nekam na potovanje. Gregor pa rože kupi, ko gre mimo cvetličarne, ne zato, ker je datum, temveč ker so Urši všeč.
Zakonca se veselita vsakega trenutka posebej. Oba si želita, da bosta še naprej lahko počela stvari, v katerih sta dobra in ki jih rada počneta. In da bi še naprej imeli čas zase. »Obenem pa si želim, da bom kot terapevtka lahko pomagala čim več ljudem ter si kot sama svoj šef tudi organizirala življenje tako, da bom lahko v prvi vrsti mama.«
