Astro

Čutim osamljene, slišim neme krike

Branka Bilbija
11. 10. 2018, 10.18
Posodobljeno: 11. 10. 2018, 11.16
Deli članek:

Kaj vemo o osamljenosti? Gre za notranji občutek praznine in zapuščenosti, občutek kot da smo odrezani od ljudi, s katerimi bi radi imeli stike.

PS
Sodobna osamljenost izvira iz duhovne praznine, pomanjkanja občutka varnosti.

Najhujšo obliko osamljenosti občutimo kot globoko bolečino.

Osamljenost ni enačiti s samostjo. Samost je občutek popolnosti. Pri osamljenosti gre pa za to, da se tako lahko počutimo kljub temu, da smo v množici. Osamljenost je posledica čustvene prizadetosti, zanemarjanja, pomanjkanja ljubezni ali pozornosti v otroštvu, zlorabe. Verjamem, da če je v otroštvu preveč težkih zgodb, s katerimi se ne moremo soočati, se začnemo umikat v svoj svet in tako ohranjamo le varno distanco. Konstantno imamo lahko občutek, da nam nekdo manjka, postanemo lačni ljubezni, berač, ki se zadovolji z drobtinami, med tem ko gleda druge, kako sedijo za polno obloženimi mizami in se mastijo.

Osamljenost je pasivno stanje

Sodobna osamljenost izvira iz duhovne praznine, pomanjkanja občutka varnosti. Vse skupaj lahko vodi v depresijo. Osamljenost je pasivno stanje. Prvi korak je, da si priznamo, da smo osamljeni. Kar je velikokrat težko oz. tega niti ne znamo zaznat, ker smo lahko konstantno obkroženi z ljudmi, na slikah smo vedno nasmejani, smo uspešni, imajo nas za najbolj duhovite in optimistične osebe. Za seboj imamo lahko kup uspehov na različnih področjih, nimamo težav z nastopanjem in izpostavljanjem, ko pa se predstava zaključi, ostanemo sami s svojo praznino, s svojimi občutki osamljenosti, s svojim pozabljenim notranjim otrokom, ki nemo joče, hlipa, prosi po objemu in pozornosti. A ga ne prepoznamo, ne ozremo se v njegove oči, ker nas preveč boli, ker smo pasivni in potrebujemo akcijo, za katero ne znamo zbrati moči.

Ko se predstava zaključi, ostanemo sami s svojo praznino.

Vedno bolj opažam, da so najbolj osamljene ženske najbolj aktivne na družbenih omrežjih, njihov profil je poln slik iz raznih krajev, z raznimi osebami, raznih dogodkov, a največ je slik, ko se slikajo same, ko so same na slikah, tako kot v svoji notranjosti. Svoje fb prijatelje nagovarjajo k pogovoru na neko temo, npr. kaj se vam zdi, katera obleka mi bolj pristaja, leva ali desna? Kaj mi predlagate - rumen ali rdeč lak za nohte? In podobna vprašanja, ki kar kričijo po pozornosti in nemo kričijo: osamljena sem.

Poglejte oči teh deklet

Drugi tega velikokrat ne opazijo, ker če ne pogledaš malo širše slike oz. če ne čutiš teh stvari, se ti zdi življenje te osebe zavidljivo. A poglejte oči teh deklet. Niso pomembna oblačila, ki so po zadnji modi, niso pomembne vse slikane kavice z raznimi ljudmi, vsi sončni zahodi, novi umetni nohti, … vse, kar se skriva za temi etiketami, so žalostne in osamljene oči, ki se jih ne da skriti z nobenim make upom, z nobenim nasmehom.

Kar zmede, je nasmeh na obrazu in žalost v očeh. Nasmehe smo se naučili hlinit, oči ne moremo pretentati. Ne gre. Niso še izumili metode za to.

Sama mislim, da sodobni človek v veliki meri boleha v osamljenosti. Potrošniško usmerjena družba pa seveda v hipu priskoči na pomoč z vsemi stvarmi, ki jih moramo kupiti, imeti, da zakrijemo to osamljenost vsaj za kratek čas, vsaj da drugi mislijo, da smo srečni, vsaj da za trenutek okusimo ta občutek zapolnitve, čeprav se nam sanja ne, kako ta občutek izgleda, kako se ga čuti, s katerim organom, na kak način ... A ker se ljudje ne gledamo v oči, nam uspe prelisičit marsikoga.  

Zvečer, ko se uležemo, ko odstranimo make up in maske, ki se niso dokončno zažrle na naš obraz, ostanemo sami, taki, kot smo. In če se upamo pogledat v ogledalo, bomo videli te žalostne prazne oči, ki nemo prosijo za pozornosti, naklonjenost, objem, občutek pripadnosti, varnosti in pomembnosti.

Biti ob nekom in čutiti praznino

In kaj se zgodi, ko se zbližata dve osamljeni osebi? Imata občutek, da se več ne počutita tako, ker imata drug drugega ob sebi. A se s tem le slepita. Čez čas se začneta počutiti osamljeni tudi v zvezi in ugotovita, da je bolje biti sam, ker je to še bolj boleče, biti ob nekom in čutit praznino. Če se lotim osnovne matematike za prvošolčke, ena plus ena je dve, jabolko plus jabolko sta dve jabolki, ena osamljena oseba plus druga osamljena oseba sta dve osamljeni osebi. Narava matematike nam ne dopušča drugačnega izračuna. Osamljena oseba potrebuje drugo osebo, se pravi ima pričakovanja in to ni ljubezen, to je kupčija. Oba hrepenita po svobodi, a si je ne moreta dati, ker zgradita odnos odvisnosti in si s tem dajeta lažno vrednost.

Ena osamljena oseba plus druga osamljena oseba sta dve osamljeni osebi.

Ko imamo nekoga resnično radi, mu damo svobodo. In kako lepo je imeti ob sebi svobodnega človeka. Kako lepo ga je opazovati z razprtimi krili, kako leti in kako se vsakič znova vrača k nam, ker nima razloga za pobeg. Bežimo iz tam, kjer smo oz.se počutimo ujeti. Kdo beži pred svobodo? To je smešno.

Iz osamljenosti čutimo potrebo vzeti ljubezen, iz samosti pa jo dati.

Ljubezen pomeni svoboda in zakaj se večina parov počuti ujete in čuti potrebo po begu? Ker to ni ljubezen, ker to ni svoboda. Ker smo sodniki, ker smo zaporniški pazniki, ker smo tatovi, ker smo dobili napačno sliko o ljubezni, ker napačno sliko kažemo naprej, ker o ljubezni govorimo in je ne čutimo. A to je že druga zgodba ...

Podarimo si najprej sami.

In naj zaključim v svojem slogu. Vem kako lepo je, če ti nekdo da vse to, kar naj bi bila ljubezen, a vem tudi, kaj pomeni, da ni nikogar, ki bi ti karkoli dal. Podarimo si najprej sami. Od začetka bo bolelo, tako kot zna boleti objem ali poljub, kot zna boleti 'rad te imam', ko občutimo to kot klofuto in ne nežen dotik. Poznam vse te variante.

Kaj ste rade počele kot punčke?

Umirite se, dotaknite se same sebe, po prstih, rokah, vratu, kot bi vas kdo drug božal. Najdite si konjičke, stvari, ki vas veselijo, in če ne veste, kaj to je, se vprašajte kaj ste rade počele, ko ste bil punčke? Ta ista punčka  je še danes v vas in vam šepeta, kaj si želi, kdo je, a je še ne slišite. Vendar sčasoma se vam bo sluh popravil. In bosta skupaj z roko v roki prišli iz osamljenosti v svet radosti in polnosti, kjer se bosta veselili samosti, ko vam bo čas prebit s seboj v zadovoljstvo in bo osamljenost le še stvar preteklosti.

PS
Ta ista punčka je še danes v vas in vam šepeta, kaj si želi, kdo je, a je še ne slišite.

Čutim vsa osamljena bitja, čutim vse prazne kotičke naših otrok v malih in velikih telesih, slišim vse neme krike, ki jih veter prinese do mene, kljub vsem preprekam, ki so na poti, uspejo priti ... zato tudi pišem vse to. Da pritisnem na tisti skriti gumb v temi vaših soban, da vas spomnim, da je vedno nekje stikalo, da je potrebno malo potipat po notranjih zidovih, ki so že dolgo neobiskani, zaprašeni, kjer že dolgo domujejo le pajki in njihove sorodne vrste.

Naj bodo prvi koraki previdni, a naj bodo ... korak za korakom iz osamljenosti do samosti in prave ljubezni.