Intervju z Mojco Širok je poseben užitek, saj je raje kot v vlogi intervjuvanke ona tista, ki išče zgodbo. Ne mara "infotainmenta" in senzacionalizma za vsako ceno. Kot izpraševalka in posredovalka zgodb je vedno odlično pripravljena in objektivna, a to ne pomeni, da ne zna udarnih zgodb predstaviti tudi iz perspektive posameznika v stiski. Vendar nam krvi in solz v dnevne sobe ne prenaša tako, da bi brizgale iz vsakega kadra. To zna narediti veliko bolj diskretno, a s še večjim dramatičnim učinkom. To pa je obrt, ki jo danes, ko mediji hlastajo za ekstremi in ekscesi, obvladajo le najboljši novinarji.
Kako je poročati o nesreči, kot se je zgodila v LAquili? Ste dopisnica iz Italije, ta je zdaj vaš dom, poznate kraje, ruševine in trpljenje ljudi se vas dotaknejo, a tam ste, da opravite svoje delo.
Najpomembneje je, da skušaš tudi v takih okoliščinah delo opraviti po pravilih, ki veljajo za novinarsko poročanje o čemerkoli. Pomembno je, da skušaš gledalcu ali poslušalcu približati tisto, o čemer poročaš, da vzpostaviš čim več primerjav. Ljudje se radi primerjamo. V dobrem in slabem. Pri poročanju iz tujine je zato pomembno, da ljudem ustvariš sliko, v kateri se bodo prepoznali. Ali pa tudi ne. Če poročam o Berlusconijevi vladi, njenih ukrepih, korupciji, vplivu mafijskih organizacij … to vedno skušam narediti tako, da bo gledalec razumel ne le kot zgodbo iz Italije, ampak kot nekaj, kar lahko vklopi v svoj svet. To je za novinarja, ki poroča iz druge resničnosti, najpomembnejše. Ker prihajam iz Nove Gorice, iz izrazito potresnega območja, sem tako že med vožnjo proti LAquili čisto nagonsko razmišljala o tem, da bom dogodek predstavila tudi z izkušnjo v Posočju.
Je delo lažje, ker je snemalec vaš mož?
Seveda pomaga, če se dva pri takem delu dobro poznata.
Mislil sem bolj osebno. Je lažje, ker ga imate ob sebi, ko se zatresejo tla?
Ja … ali pa tudi ne, ker si potem bolj v skrbeh. Če veš, da so tvoji bližnji na varnem, je lažje delati take reči. Če pa veš, da niso … To je dvorezen meč.
Ali slovenski dopisniki v tujini sodelujete, si pomagate pri iskanju informacij?
Ja. Zelo. Imamo zelo prijateljske odnose. Predvsem s Tonetom Hočevarjem z Dela, Jerco Kos, ki poroča za 24 ur, Andrejem Mravljetom z Dnevnika. Smo precej povezani, ves čas v stiku in si tudi izmenjujemo informacije.
Si boste po Aquili vzeli dopust ali pripravili vsaj kakšno bolj sproščeno zgodbo?
Ahh. (Smeh.) Pa saj je poročanje iz Italije ves čas dokaj sproščeno. Tragedija v Abruzzu je bila bolj izjema kot pravilo. To ni vojno območje. Poročanje od tod je lahko zelo elegantno in zabavno. Ponuja na tisoče lepih, zanimivih, sproščujočih zgodb. Smo se pa ravno pred dnevi s kolegi pogovarjali, da Italija le še redko pride na naslovnice. Le ob katastrofah: smetarski krizi, potresu in mogoče še ob volitvah. Drugače pa ta država ljudi zanima le še v manjši meri. To pomeni tudi, da v svetovnem merilu bolj malo šteje.
Z družino živite v Rimu. Ali pogrešate Slovenijo?
V bistvu ne. Pogrešam prijatelje in družino. Ljudi. Mi pa kar paše, da sem lahko malo stran in se za nekaj časa vrnem k družini. In grem potem spet stran.
