Gwyllyn Samuel Newton Ford, bolj znan kot Glenn Ford, se je rodil 1. maja 1916 v Sainte-Christine-d'Auvergne, vasici na podeželju Quebeca v Kanadi. Njegov oče, Newton Ford, je bil inženir pri Kanadskih železnicah, preko očeta pa je bil pra-nečak prvega kanadskega premierja, Johna MacDonalda. Leta 1922, ko je Ford štel 6 let, se je družina preselila preko meje v ZDA, v Kalifornijo. Najprej so živeli v Veniceu in potem v Santa Monici, tam je njegov oče postal voznik tramvaja za lokalno tramvajsko podjetje.
Ko je obiskoval srednjo šolo, je bil Glenn aktiven v šolskih dramskih produkcijah, skupaj s sošolcem in prav tako igralcem in scenaristom, Jamesom Griffithom. Po maturi 1934 je začel profesionalno delati v manjših gledaliških ansamblih, že v času srednje šole pa je ob drgnjenju šolskih klopi tudi služil denar s priložnostnimi deli, med drugim je delal za bodočega komedijanta in zabavljača, Willa Rogersa, ki ga je naučil jahaških veščin.
Ford je pozneje znal povedati, da mu oče ni preprečeval igranja, vseeno pa mu je rekel: »Prav je, da se poskusiš v gledališču, če se prej izučiš za kaj drugega. Nauči se razstaviti in sestaviti avto, zgraditi hišo, vsak njen kos. Potem boš vedno nekaj znal.«
Ford se je strinjal z očetovim nasvetom in še v petdesetih, ko je bil eden najbolj popularnih igralcev v Hollywoodu, je znal opravljati vsa hišniška dela v domači hiši. Leta 1939, ko je dopolnil 23 let, se je odrekel kanadskemu državljanstvu in postal naturaliziran državljan ZDA.
Igralec in hišniški mojster
Ford je v drugi polovici tridesetih, ko je že dopolnil 20 let, profesionalno igral za West Coast gledališke skupine in je nastopil v Noči na Manhattnu (1937), preden se je dve leti pozneje preselil h Columbia Pictures. V tem času je tudi prevzel manj zapleteno ime, Glenn, po očetovem rojstnem kraju Glenford v kanadski Alberti.
Njegova prva večja filmska vloga je bila v filmu Nebesa z ograjo iz bodeče žice (1939) za 20th Century Fox. Kmalu po prihodu v Columbio je tam posnel svoj prvi film, Moj sin je kriv (1939). Tako kot ta je sledilo še nekaj filmov »B« produkcije: Obsojena ženska (1940), Možje brez duše (1940), Dojenčki naprodaj (1940) in Blondinka igra kupida (1941). Med večjimi filmi je vloga v O dami (1940) z Rito Hayworth. V sodni drami madžarskega režiserja Charlesa VIdorja sta oba mlada talentirana igralca hitro pokazala pravo kemijo.
Nemški begunec
Film je navdušil enega glavnih hollywoodskih režiserjev, Johna Cromwella, da si je Forda sposodil od Columbie za neodvisno produkcijo, dramo Tako se konča najina noč (1941), kjer je Ford igral 19-letnega nemškega begunca na begu po okupirani Evropi. V filmu sta nastopila tudi dvakratni oskarjevec Frederic March in 30-letna Margaret Sullivan. Glenn Ford je v vlogi plahega begunca kljub zvezdniški zasedbi pritegnil veliko pozornosti. New York Times ga je tako označil za »Najbolj obetajočega novinca. Iz vloge dečka potegne več substance in prikupne enostavnosti kot kdorkoli drug v igralski zasedbi.«
Po premieri filma v Los Angelesu in predvajanju v Miamiju, si je film zasebno ogledal tudi ameriški predsednik Roosvelt, ki mu je bil film zelo všeč in je Forda povabil na svojo zabavo ob rojstnem dnevu. Ford je bil nad njim tako navdušen, da se je ob vrnitvi v Los Angeles takoj registriral pri Demokratih. »Bil sem zelo navdušen, ko sem spoznal Franklina in Eleanor Roosvelt. Ob vrnitvi v Los Angeles sem našel fotografijo s podpisom in posvetilom, vedno sem jo hranil na posebnem mestu.«
Vzpon k slavi
Po številnih intervjujih in naklonjenih kritikah je Glenn Ford kmalu bežal pred ženskimi oboževalkami, ki so od njega želele avtogram. A kmalu je sledilo razočaranje, saj Columbia ni izkoristila njegovega preboja in ga je še naprej tlačila v povprečne filme vse do izpolnitve sedemletne pogodbe. Njegov naslednji film je bil Texas (1941), njegov prvi vestern in žanr, s katerim je bil povezan do konca življenja. V filmu je zaigral še z enim mladim zvezdnikom, Williamom Holdenom, s katerim sta postala dobra prijatelja. Sledilo je še več rutinskih filmov, nobeden vreden pretirane pozornosti, a dovolj, da si je Ford skupaj z materjo (oče je umrl 1950) ustvaril novi dom v prestižnem okrožju Pacific Palisades.
Tako se konča najina noč je imel na Forda še en poseben vpliv. V času, ko so bile ZDA še nevtralne, se je prijavil v pomožne enote obalne straže in jeseni začel obiskovati urjenja. Istega leta je posnel še Na zahod, mlada dama (1941) in Pustolovščine Martina Edena (1942).
Vojaška suknja
Deset mesecev po tem, ko je upodobil mladega nemškega begunca, so ZDA vstopile v vojno. V enajstem filmu za Columbio, Letalski poročnik (1942), je igral mladega pilota, potem pa je prekrižaril največja mesta in zbiral podporo za vojaške obveznice. Na enem od teh srečanj je spoznal znano plesalko Eleanor Powell in se kmalu začel videvati z njo. 1942 je posnel še en vestern, Desperadosi, med snemanjem še ene vojne drame, Rušilec (1943), pa se je v začetku decembra 1942 kompulzivno pridružil rezervnim enotam Marincev. Studio je moral na kolenih prositi, da so mu dali še dodatne štiri tedne za snemanje, preden je začel z urjenjem.
Tako Ford kot Holden sta pristala v vojski in razmišljala, da se zna zgoditi, da bosta, dokler se vrneta, že pozabljena, če se bosta sploh vrnila. Marca 1943 so Forda namestili v enoto v San Diegu in mu ponudili oficirsko mesto, a je sam raje izbral pozicijo običajnega vojaka, da ljudje ne bi mislili, da ima zaradi tega, ker je filmski igralec, kake posebne privilegije. V San Diegu je bil skupaj s Tyroneom Powerjem, takrat prvim zvezdnikom in ta ga je nagovoril, da se mu je pridružil v tedenski radijski oddaji. V času urjenja je Ford dosegel čin narednika. V času urjenja se je javil za vlogo Marinca v filmu Dnevnik z Guadalcanala (1943), kjer je na obali Kalifornije jurišal na »japonske« položaje. Na njegovo žalost je bilo to tudi edina akcija, ki jo je videl. Februarja 1944 so ga premestili na radijski oddelek pri Pisarni za stike z javnostmi, še naprej pa je igral s Powerjem v radijski oddaji Dvorane Montezume.
Filmi z (in na) Rito Hayworth
Eleanor, zdaj njegova žena, je v tem času opustila svojo kariero in nosila njunega prvega otroka. Ford se je veselil oficirske šole, a je nenadoma končal v bolnišnici zaradi rane na dvanajsterniku, ki ga je mučila do konca življenja. Naslednjih pet mesecev je bil na zdravljenju in bil odpuščen iz vojske 7. decembra 1944. Kljub temu, da ni aktivno sodeloval v bojih, je dobil precej priznanj, po vojni pa ja nadaljeval kariero rezervista in v času Vietnama dosegel že čin polkovnika.
Njegova najbolj znamenita vloga je bila Gilda (1946) z Rito Hayworth, njegov prvi povojni film, ki ga je prav tako režiral Vidor. Gilda je bil tipičen film noir, še preden so Francozi sploh iznašli ta žanr. Film je bil prikazan tudi na prvem festivalu v Cannesu. Z Rito Hayworth sta posnela kar pet filmov in po kratki romanci (njegov zakon je preživel, njen ni), sta postala dobra prijatelja, pa tudi soseda in ljubimca.
Prvo ime Hollywooda
Glenn Ford je čez noč postal eden največjih zvezdnikov tistega časa. WB si ga je sposodil, da je ob Bette Davis zaigral v filmu Ukradeno življenje (1946), za Columbio Poslednji horizont (1946) in triler Ukanjen (1947) ter komedijo Milliejino parjenje (1948). S Hayworthovo in Vidorjem so potem posneli še Carmenine ljubezni (1948). Istega leta je odigral še komedijo Vrnitev oktobra (1948) in popularni vestern, Mož iz Colorada (1948), skupaj z Williamom Holdenom. Čeprav prijatelja, je bil Ford ljubosumen na Holdena, da je ta dobil priložnost sodelovati z velikimi režiserji kot so Billy Wilder in David Lean, sam pa je bil za to prikrajšan. Zamudil je film Od tu do večnosti, prav tako je zavrnil vlogo v briljantni komediji Rojen včeraj (prav tako mišljeno z Rito Hayworth), vlogo je namesto njega dobil – William Holden. Columbia je poskrbela, da je bil Ford polno zaposlen: Mož pod krinko (1949), film noir, pa Sla za zlatom (1949), vestern z Ido Lupino. MGM si ga je spet sposodil za Zdravnik in dekle (1950), za RKO pa je posnel Beli stolp (1950). Pri Columbiji je spet posnel Obsojen (1950) in Leteči izstrelek, film o hladni vojni.
Še stopničko višje je splezal v filmu Džungla na šolski tabli (1955), film s podobno najstniško tematiko kot Upornik brez razloga, a z očitno rasno tematiko (v njem igra zelo mlad Sidney Poitier). Film je z nan po še nečem, je prvi film z rock and roll pesmijo v Hollywoodu, v njem se na začetku zavrti Haleyeva Rock Around the Clock. Režiser Richard Brooks je prišel na idejo, ko je slišal Fordovega sina Petra, kako vrti ploščo. Film je bil velika uspešnica in MGM je Forda privezal nase z večletno pogodbo. Prekinjena melodija (1955) je bila še ena uspešnica, pa tudi drami Sojenje (1956) in Odkupnina (1956). Za Columbio je spet posnel vestern Jubal (1956), za MGM pa Najhitrejša pištola na svetu (1956).
Serija komedij in vesternov
Ford je postal priljubljen tudi v komedijah, kjer je bil pogosto lik, ki se težko spopade z okoliščinami. Tak film je bil Čajnica avgustovske lune (1956), ko je bil ameriški vojak na Okinavi.
Columbia ga je povabila v hit 3:10 za Yumo (1957), za MGM je posnel vojaško komedijo Ne hodi blizu vode (1957) in za Columbio Kavboj (1958) z Jackom Lemmonom. Z režiserjem Gerogeom Marshallom je prvič sodeloval pri Ovčarju (1958), pa Lažni general (1958) in vojaški Napad s torpedi (1958). Marshall in Ford sta posnela tudi dve komediji, obe z Debbie Reynolds, Začelo se je s poljubom (1959) in Gazebo (1959). Ford je bil na višku slave in eden najbolje plačanih igralcev.
Šestdeseta in slovo
Naslednji film je bil njegov prvi polom, odkar je postal zvezdnik, vestern Cimarron (1960). Nastopil je v par komedijah kot Pehanje za srečo (1961) pod taktirko Marshalla, pa v Caprinem Žepu čudes (1961), vendar nobena ni bila tako uspešna kot tiste njegove iz petdesetih. Bil je tudi član zasedbe v Štirih jezdecih apokalipse (1961), zloglasni finančni polomiji. Njegovo stanje se je izboljšalo z trilerjem Poskus v strahu (1962) in s komedijo Dvorjenje Eddijevega očeta (1963). Vlogo fanta Eddija je odigral Ron Howard, danes priznani režiser. Manj posrečeni so bili Ljubezen je žoga (1963) in komedija Napredovanje nazaj (1964). Sledili so Usoda je lovec (1964) in romantična komedija Drago srce (1964). Z Burtom Kennedyjem je posnel Denarna past (1965) in vestern Nebraska (1965). Bil je eden od mnogih zvezdniških obrazov v Je Pariz v ognju? (1966) in nastopil v filmu Bes (1966). Iz tega obdobja je tudi nekaj vesternov: Čas za ubijanje (1967), Zadnji izziv (1967), Dan zlobne pištole (1968), Smith! (1968) in Nebesa s pištolo (1969). S šestdesetimi se je iztekel tudi Ford. V sedemdesetih je posnel še nekaj filmov, med njimi epski Midway (1976) s Henryjem Fondo in Charltonom Hestonom. Spomino se ga tudi kot Supermanovega zemeljskega očeta v prvem delu iz 1978.
Na malih ekranih
Leta 1971 je podpisal s CBS-om za svojo prvo televizijsko oddajo, The Glenn Ford Show, a je šef CBS-a, Fred Silverman predlagal vestern serijo, kar je pripeljalo do Cadeove dežele, ki so jo vrteli eno sezono. Bul je tudi pridigar v seriji Družina Holvak, vodil pa je tudi nekaj oddaj in dokumentarnih serij. Leta 1991 bi moral zaigrati v seriji Afriško nebo, vendar je zaradi embolije obtičal v bolnišnici, njegovo vlogo pa je prevzel Robert Mitchum.
Fant of fare
Fordova prva žena je bila plesalka in igralka Eleanor Powell, z njo je bil poročen od 1943 do 1959, njun edini otrok, sin Peter Ford, je prav tako igralec. Skupaj sta nastopila v enem kratkem filmu Verjemi v najine otroke (1951). V času, ko sta se poročila, je bila njegova žena bolj slavna od njega. S svojimi bivšimi ženami ni imel dobrega odnosa, bil je notorični ženskar, ki je imel afere z mnogimi slavnimi igralkami: Rito Hayworth, Mario Schell, Geraldine Brooks, Stello Stevens, Glorio Grahame, Evo Gabor in Barbaro Stanwyck. Lomil ga je tudi z Marilyn Monroe, kratko obdobje 1962 in v štiridesetih z Joan Crawford. V šestdesetih si je delil rjuhe z Lindo Christian in Vikki Dougan, bil pa je tudi v zvezi z Judy GFarland, Roberto Collins, Debbie Reynolds, Brigitte Bardot in Loretto Young. 1966 se je poročil z igralko Kathryn Hays in zdržal z njo do 1969, sledili sta še poroki z Cynthio Hayward (1977-1984) in Jeanne Baus (1993 – 1994). Vsi štirje zakoni so se končali z ločitvijo. V biografiji, ki jo je 2011 napisal njegov sin Peter, je naštetih kar 146 imen, vse prigode pa je Ford tudi zapisal v svojih dnevnikih, vključno s kar 40 let trajajočo afero z Rito Hayworth vse od filma Gilda (1946) do začetka osemdesetih.
Človek knjiga
Ford je bil znan po tem, da je snemal svoje telefonske pogovore, pa ne samo z ljubicami, pač pa tudi znanimi osebnostmi. Na posnetkih so predsedniki Richard Nixon, Ronald Reagan, pa Frank Sinatra, John Wayne, Cary Grant, Gregory Peck, Henry Fonda in mnogi drugi. Politično je odkrito podpiral Roosvelta in v šestdesetih še Kennedyja. V starejših letih se je prestavil v nasprotni tabor in podprl svojega igralskega kolega Ronalda Reagana v času njegove kandidature 1980 in 1984. Domoval je na Beverly Hillsu, kjer je ilegalno redil tudi pasemske kokoši, dokler mu jih ni odvzela policija. Trikrat je bil nominiran za Zlati globus in ga dobil za Caprin Žep čudežev.
Leta 1991 se je, star 75 let, igralsko upokojil, razlog so bile težave s srcem in ožiljem. V naslednjih letih je doživel precej manjših infarktov, ki so pustili posledice na njegovem zdravju v zadnjih letih. Umrl je na svojem domu 30. avgusta 2006, star 90 let.
