Črnogorski režiser, ki je večino življenja preživel na Hrvaškem, je snemal večinoma partizanske filme, ki si jih je ogledalo več kot 500 milijonov ljudi po celem svetu. Štirje najbolj gledani jugoslovanski filmi so prav tako njegovo delo.
Veljko Bulajić se je rodil v vaši Vilusi pri Nikšiću 22. marca 1928. Pri petnajstih letih se je s še dvema bratoma pridružil partizanom, kjer so bili vsi trije ranjeni v bitki, preostanek njegove družine pa je bil interniran v italijansko koncentracijsko taborišče. Starejšega brata so potem ubili lokalni privrženci italijanskih okupatorjev, preživela brata Veljko in Stevan pa sta potem skupaj napisala scenarije za filmska epa Kozara in Bitka na Neretvi.
Učenec italijanske šole
Ko je bil po drugi svetovni vojni nastanjen v vojašnici v Zagrebu, je odkril strast do filma in se odpravil študirati na Eksperimentalni center kinematografije v Rim pod vodstvom Cesareja Zavattinija, zatem pa je, preden se je vrnil v domovino, deloval kot asistent Federica Fellinija in Vittoria De Sice.
Njegovi prve deli sta bila dva kratka filma, potem pa je posnel celovečerec Vlak brez voznega reda (1959), ki je bil predvajan v Cannesu, zanj pa je dobil štiri nagrade Jugoslovanskega filma v Puli in nagrado za najboljšega debitanta v Cannesu. 1960 je posnel film Vojna, ki je bil v Benetkah tega leta nominiran za Zlatega leva. 1962 je uspel s prvim velikim epom, Kozara, ki je dobil Zlato areno, svetu pa so ga prikazali v pariškem Louvru. Film je dobil tudi Zlato priznanje na 3. moskovskem festivalu mednarodnega filma in na festivalu v San Franciscu, ki mu je prinesel mednarodno prepoznavnost.
Največji jugoslovanski filmski ep
Potem je posnel dokumentarec Skope ’63 o slovitem potresu v makedonski prestolnici in Pogled v zenico sonca (1966) o štirih tavajočih partizanih. Za njegove velike filme je veljalo, da so bili praktično brez omejitve proračuna, v njih so igrali največji zvezdniki iz celega sveta. Tako je 1969 napočil čas za Neretvo, v kateri sta igrala Yul Byrnner in Orson Welles. Film si je ogledalo več kot 350 milijonov ljudi in je na seznamu najdražjih filmov vseh časov, ki niso iz angleškega govornega področja.
Poster za film je narisal sam Pablo Picasso (enega od dveh, ki jih je kadarkoli izdelal), v zameno pa si je zaželel le zaboj jugoslovanskega vina. Bitka na Neretvi je bila nominirana tudi za tuje jezičnega Oskarja. Premiere v Sarajevu sta se ob vrhu jugoslovanske politike s Titom na čelu udeležila tudi Omar Sharif in Sophia Loren, v ZDA pa je bil na premieri takratni guverner Kalifornije, Ronald Reagan. Reagan je Bulajiću celo omenil, da ne osebno ne prenese Wellesa, da pa je dober igralec. Pred nekaj leti je slovenski filmski sklad želel iz Beograda dobiti originalno kopijo filma, a je v medijih interveniral Bulajić sam in povedal, da film ne pripada niti Slovencem, niti Srbom, ker je bil hrvaška produkcija v izvedbi Jadran filma.
Film o začetku neke vojne
Bulajič si je vzel čas za naslednji film, Atentat v Sarajevu (1975), v njem so igrali Christopher Plummer, Maximillian Schell in Florinda Bolkan. 1979 je sledil Človek, ki ga je treba ubiti, 1981 Visoka napetost o gradnji prvega generatorja v tovarni Rade Končar, pa Veliki Transport (1983), še en vojni film s tujimi igralci, med njimi je najbolj znan Robert Vaughn in govori o pomoči, ki so jo partizani poslali maja 1943 iz Vojvodine v Bosno. Čudovit film o povojnih norostih je tudi Obljubljena zemlja (1986), ki je bil za tista leta vseeno presenetljivo kritičen do zgodovine povojne Jugoslavije. 1989 je posnel zadnji film v prejšnji državi, Donator, ki govori o kontroverznem zbiratelju Erichu Šlomoviću in njegovi veliki umetniški zbirki, ki jo zaman išče nemški major (Peter Karsten).
Po razpadu Jugoslavije je posnel le še film Libertas (2006), biografijo o hrvaškem dramatiku Marinu Držiću. 2015 je režiral tudi dokumentarni film Vukovar: mesto spomina, 2017 pa je pripravljal nov film, Pobeg na morje, še en vojni film, ki pa ga ni končal.
Čeprav Črnogorec, je vse življenje preživel na Hrvaškem, bil je eden od 140 vplivnih Hrvatov, ki so se udeležili konvoja Libertas, s katerim so želeli dostaviti humanitarno pomoč obkoljenemu Dubrovniku na ladji Slavija, kar jim je novembra 1991 tudi uspelo.
Titov skrivnostni človek
Čeprav je veljal za Titu najbolj ljubega režiserja, je sam imel o njem drugačne poglede – hvalil je njegovo držo med vojno in sposobnost upreti se Stalinu in Sovjetski zvezi, na drugi strani pa mu je zameril kolektivizacijo in politične zapore. Njegov starejši brat, Stevan, scenarist, s katerim sta napisala Kozaro in Neretvo, je na primer zaradi svoje kritike komunistične elite s privilegiji kupovanja v diplomatskih trgovinah, pristal na Golem otoku. Bulajić ni pozabil niti svoje rodne Črne gore in je bil vnet zagovornik politike predsednika Mila Đukanovića in integracije Črne gore v Nato in EU.
Ovenčani režiser
Veljko Bulajić je brez dvoma eden največjih, če ne kar največji jugoslovanski režiser, število nagrad, ki jih je prijel z različnih koncev, pa je skorajda nemogoče prešteti, tako za njegovo režijo kot filme same. Komisija 32. festivala v Moskvi je Neretvo uvrstila med 10 najbolj pomembnih filmov o drugi svetovni vojni, na seznamu sta na primer še Leanov Most na reki Kwai in Spielbergov Cesarstvo sonca. Bulajić je dobil deset Zlatih puljskih aren, nagrado publike v Cannesu in italijansko Nastro d'Argento, najstarejšo filmsko nagrado v Evropi. 1968, 1969 in 1980 je bil tudi član žirije v Cannesu in eden od samo petnajstih, ki so bili člani trikrat ali več, bil pa je član režije tudi na festivalu v Benetkah, San Sebastianu in Delhiju. Umrl je 2. aprila letos v Zagrebu, star 96 let.
