»Želel sem si koncert na prostem in pravzaprav se je Tivoli ponujal sam od sebe. Prostor, kjer bo koncert, je čudovit, tudi če tam ni ne odra ne glasbe. Malo gre v hrib, tako da je čudovit razgled, ki ga jaz lahko opazujem tudi celo uro. Ko bo še zapolnjen z glasbo, bo to res čarobno, saj je narava ustvarila nekakšen amfiteater. Potrebovali bomo sicer veliko ozvočenja, ampak mislim, da bo res dobro,« pravi Magnifico, ki se po Tivoliju in Rožniku sprehaja praktično vsak dan, saj si med delom v studiu rad občasno vzame premor. »To je del moje vsakdanje rutine. Sem kontrolor in preverjam, ali so veverice na svojem mestu in podobno. Opazil sem, da se eni in isti ljudje sprehajajo ob istih urah. Ker hodim na sprehod ob istih urah, vedno srečujem iste ljudi. Če torej želiš zamenjati družbo mimoidočih, samo spremeniš uro sprehodov,« pravi glasbenik, ki mu je v Tivoliju najlepše poleti, saj pravi, da je zmrzljiv in mu zato bolj ustreza, kadar je toplo. »Tivoli ima nekakšno mikroklimo, malo izza hriba potegne vetrič, ko sonce zaide, tako da je tudi poleti zelo prijetno in ni prevroče.«
Magnifico je v zadnjem času res srečen, ker se je družina povečala. »Skoraj hkrati smo dobili v družini kar dve ljubici,« se veseli glasbenik. Pred petimi meseci je najprej postal dedek, saj je njegov sin Peter s partnerico Matejo dobil prvorojenko Liano, pred mesecem dni pa je očka ljubke hčerke postal še njegov brat Schatzi. »Nikoli se nismo o tem kaj dosti menili, potem pa se je kar nenadoma zgodilo in sem res presrečen,« pravi Magnifico, ki za zdaj dojenčici pestuje, prepričan pa je, da bo še prišel čas, da se bo kot dedek in stric bolj aktivno udejstvoval. Je pa zato Peter izvrsten očka, saj hčerko tudi previja in poskrbi za vse potrebno. Ker tudi Peter pod umetniškim imenom Rex ustvarja v istem studiu in bo v teh dneh izdal prvenec, se pogosto znajdejo tam vsi skupaj z obema dojenčicama, tako da so bili tudi že skupinsko na sprehodih. Zagotovo bosta Magnificova vnukinja in nečakinja veliki prijateljici, saj sta že zdaj veliko skupaj. Tako kot Magnifico in Schatzi, ki že ves čas sodelujeta pri ustvarjanju glasbe.
»Razmišljal sem že, ali obstaja še kaj tako čarobnega ali tako zanimivega, kot je glasba, da bi to prav vsak dan počel, pa nisem našel ničesar drugega. To počnem, ker me veseli in me še vedno zanima,« pravi Magnifico, ki celo ob koncih tedna prihaja v studio, saj se mu zdi to najboljše od vsega, kar lahko počne v življenju.
Zelo pomembno pa je, da se zna tudi veseliti in nasmejati ob drobnih življenjskih radostih. »Že če priteče prijateljev pes do mene in naredi kaj smešnega, me to nasmeji. Sicer pa smo tu (domači in ekipa glasbenikov in sodelavcev v njegovem studiu Dom svobode, op. p.) vsi nagnjeni k temu, da naredimo kakšne traparije, ki nas nasmejijo,« pravi in doda, da verjame, da je smeh vsaj polovica zdravja. »Vnukinja Liana je kar korenita sprememba v mojem življenju. Nekoč sem mislil, da bom kot glasbenik živel brezskrbno, kot metulj piči sem ter tja, življenje pa mi je pokazalo čisto nekaj drugega,« pravi. Dolžnostim, ki jih ima kot mož, oče pa tudi kot umetnik do svojih bližnjih sodelavcev, se ne izogiba. Na vprašanje, na kateri svoj dosežek je ponosen, pa pravi: »Ne vem, pravzaprav sploh nisem ponosen na nič. Tega čustva nisem uspel razviti do te mere, da bi ga občutil. Ne morem biti ponosen, ko pa sem imel predvsem veliko sreče, da so se mi v življenju zgodile lepe stvari.«
Pravi, da je bil sam s sabo vedno zadovoljen. »Sam sebi sem si bil vedno nekaj posebnega in to se z leti ni spremenilo. Tudi kadar mi ne gre, kadar se mi zazdi, da sem brezvezen, sem kar zadovoljen. Sicer pa sem si vedno želel natančno to, kar imam. Želel sem si studio, da smo notri muzikanti in imamo neki svoj svet. Ampak tudi to, da to danes imam, je sreča. Vse, kar se mi je zgodilo, je plod naključij. Celo moja skupina je nastala zaradi srečnih naključij! Recimo – iskal sem kitarista, dobil pa Krečiča, čeprav sploh nisem imel v mislih violinista. Pač nekdo mi je predlagal, naj poskusim z njim, pa sem bil navdušen. Potem sem iskal trobentača, dobil pa saksofonista, ker je nekdo rekel, naj poskusim z res izvrstnim glasbenikom. No, pa sem in je zdaj v skupini. Pa recimo pesem Pukni zoro za film Montevideo, bog te video. Naredil sem filmsko skladbo, nastala je pa himna. Popolna sreča, da je tako izpadlo.«
Čeprav se mu zdi, da ima toliko sreče, in očitno pozablja, da ni samo čakal na kavču, da bi mu uspelo, pač pa je tudi vsakodnevno ustvarjal in se izpopolnjeval, pa sreče ne preizkuša pri igrah, kot je loto. »To pa ne, to so hudičeva posla. Tam ni sreče, tam je nesreča,« opozarja Magnifico, ki bo zagotovo zadnjega dne v avgustu srečo širil tudi med svoje zveste poslušalce.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
