Domače

Poleg igre ga napolnjujejo otroci in narava

Teja Pelko
30. 3. 2024, 07.48
Posodobljeno: 30. 3. 2024, 12.45
Deli članek:

Klemna Kovačiča otroci poznajo predvsem kot sovoditelja oddaje Krompir, svojo igralsko željo pa teši v Slovenskem mladinskem gledališču.

Natalija K. Gajšek
Klemen Kovačič je od nekdaj rad igral.

Da bi bil igralec, so Klemnu Kovačiču prvi predlagali njegovi starši. »Doma sem ves čas nastopal, delal predstave za mlajšega brata, se afnal in se šemil. Enkrat poleti, ko smo bili s starši v Španiji v kampu in sem zvečer na plaži spet delal skeče, pa sta me vprašala, ali sem kaj razmišljal o tem, da bi bil igralec. Tako da sta v bistvu onadva to moje veselje prepoznala prej kot jaz. Takrat se mi je ta ideja prvič tako konkretno utrnila, da mogoče bi pa res bil to,« pripoveduje Klemen, ki je v osnovni šoli obiskoval tudi dramski krožek, po njej pa se je vpisal na Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana v program umetniška gimnazija: dramsko-gledališka smer, z igro pa je nadaljeval tudi na AGRFT. Tam pa ga je začel zanimati še odrski gib. »Z Draganom Živadinovom smo imeli študijsko produkcijo H genotipu Hamlet in tam sem prvič začutil, da me zanima gibalni vidik in da je to lahko tudi zelo močen izrazni način. Zato sem na magistrskem študiju izbral smer umetnost giba. Tako sem se odločil tudi zaradi profesorice Tanje Zgonc, ki vodi ta magistrski program, ter zaradi buta, ki me je začel zelo zanimati,« razkriva Klemen, ki je za magistrsko nalogo pripravil kar 8-urni avtobiografski performans v trajanju z naslovom Agmisterij, s katerim je navdušil gledalce, med katerimi je bilo kar nekaj njegovih kolegov, pa tudi svojega profesorja Jerneja Lorencija, ki je ob tem zapisal: »Hvala, Klemen Kovačič, za predstavo, izkušnjo, molitev! Nikoli ne bom pozabil.«

Zaveda se svoje privilegiranosti

Nase pa je že dodobra opozoril tudi kot član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. »To gledališče mi je bilo od ustanov že med akademijo najbližje s tem, kar počne, s svojo usmeritvijo, kjer je dovoljen tudi eksperiment oziroma nekaj manj konvencionalnega, in navsezadnje tudi z zastopanjem jasnih političnih stališč ter z opredeljevanjem do realnosti, v kateri živimo, tako da sem bil, ko je prišlo povabilo, tega zelo vesel in počaščen in sem ga tudi z veseljem sprejel. Tu imam res privilegij tudi glede na mojo in mlajšo generacijo. Ni namreč samoumevno, da si zaposlen, da imaš to varnost. Dandanes je biti na svobodi res prekarna pozicija, ki je nikomur ne zavidam. Lahko sicer pomeni neko svobodo in avtonomijo, hkrati pa je v tem toliko pomanjkanja varnosti, da se mi zdi, da si potem kar malo prisiljen sprejeti vsako ponudbo za delo meni Klemen, ki si ga lahko v gledališču ogledate v uprizoritvi Tonyja Kushnerja Angeli v Ameriki v režiji Nine Rajić Kranjac, na Novi pošti pa v gledališkem eseju Drage Potočnjak Noli me tangere. Kmalu pa ga čaka študij za novo predstavo Sveta Ivana Klavniška. Ta bo nastala v mednarodni koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Gledališča Emilie Romagne ERT/Narodnega gledališča, TNL – Luksemburškega narodnega gledališča, Stalnega gledališča v Bolzanu, ErosAntEros – POLIS Teatro Festivala in v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana. Premiera bo konec aprila v Bologni, v Ljubljani pa bo uprizorjena novembra. »Nekaj časa bomo delali tudi v Bologni, kar je super. Vedno je namreč dobro malo zamenjati okolje in spoznati nove ljudi,« se veseli Klemen.

Če ne bi bil igralec, bi bil kuhar

Veliko mladih pa ga spoznava ob oddajah Krompir, ki jih vodi z Gajo Filač. »Ko sta se Nik in Nika poslavljala od Krompirja, so potrebovali zamenjavo. Obrnili so se na naju in midva sva to z veseljem sprejela. Jaz v veliki meri tudi zato, ker je sovoditeljica Gaja. Najbrž čisto s komer koli tega ne bi mogel delati, z njo pa res z veseljem, ker se dobro ujameva, bila sva tudi sošolca na akademiji. Zdaj po pol leta sem tudi že malo bolj domač. Super mi je, ker je to čisto drug svet od gledališča, hkrati pa odličen trening za odzivnost in budnost, ker gre za oddajo v živo in se moraš v trenutku odzvati in komunicirati z gosti ter voditi pogovore, hkrati pa biti igriv. Še posebno pa mi je všeč, da je to otroška oziroma mladinska oddaja, otroška energija me namreč vedno napolnjuje. Nekateri otroci so prav čarobni, te prav navdihne v soboto zjutraj, ko vidiš nekoga, ki je tako odprt ali ki te čisto preseneti s svojim razmišljanjem pri sedmih letih,« ne skriva navdušenja Klemen.

Kadar ne dela, pa gre zelo rad v kino pogledat trenutno produkcijo in kinotečne zaklade, obožuje pa tudi naravo. Če ima na voljo več časa, se umakne na vikend v gozd, kjer uživa v samoti in tišini sam s sabo. »To mi je ena ljubših stvari. Sprehodi po gozdu, preprosto življenje, nalaganje drv v peč in kuhanje. Kuham tudi rad. Kuhinja je bila pri nas vedno živa, otroci smo pri tem vedno pomagali staršem, tako da mi je bilo to opravilo čisto samoumevno. Preden sta mi starša predlagala, da bi bil igralec, sem govoril, da bom kuhar oziroma picopek. Blizu naše hiše je bila namreč picerija, v katero smo pogosto hodili, in sam sem si predstavljal, kako bom nekoč imel svojo picerijo. Ampak zdaj moj mlajši brat dela boljše pice od mene, zato sem to prepustil njemu.«