Domače

Nina Ivanič bi bila brez moža že pokojna

Nina Keder
19. 11. 2023, 08.25
Posodobljeno: 19. 11. 2023, 09.34
Deli članek:

Ljubljenka televizijskih zaslonov in gledaliških odrov je spregovorila o peklenskih sedmih meseci, ko se je borila za življenje. Vse se pa je začelo z vrtoglavico.

Osebni arhiv
nina ivanic

Da s tempom življenja, ki ga je bila Nina Ivanič vajena do zdaj, ne bo šlo naprej, je začela ugotavljati že veliko prej. Kopičenje dela in življenjske preizkušnje so ji prinesle breme, ki ga ni zmogla več učinkovito predelati. Pred kolapsom, ki ga je doživela, smo nazadnje govorili tik po umiku priljubljene predstave Vročica, katere protagonistka je bila, nekje na začetku leta. A takrat za pogovor z mediji ni bila pripravljena. Čutila je, da samo 14 dni oziroma potem en mesec počitka vendarle ne bo dovolj: »Vročica je bila odmevna predstava, a je bila tudi naporna. Vsi so mi prišli zelo naproti, pokazali so razumevanje, ni bilo pritiskov. Čakali in želeli so si, da bi prišla nazaj. Ampak pri taki bolezni ne moreš reči, čez 14 dni bo minilo in pridem nazaj. En mesec so me uvidevno čakali, potem pa sem sporočila, da se do nadaljnjega popolnoma umikam, naj me ne čakajo.« Nini je odleglo, da so izjemen posluh pokazali tudi v njenem matičnem gledališču, Lutkovnem gledališču, tako igralci, umetniški vodja kot direktor.

Telo jo je opozarjalo

Po peklu, ki ga je živela zadnjih sedem mesecev, lahko danes odkrito govori o svoji izkušnji in upa, da bo morda s svojim razkritjem tudi komu pomagala. »Telo me je že prej malo opozarjalo, a ker sem človek, ki je vedno poln energije, in ker opravljam delo, ki ga imam rada, se mi je zdelo, da bom že zmogla. Nikoli ni bilo tako zelo strašno hudo, da bi morala razmišljati o tem, da se z mano nekaj dogaja in da se moram ustaviti. Zgodilo se je kar nenadoma. Zdaj vem le, da je to posledica dolgoletnega dela.«

Nina je od leta 2015 ob rednem delu v Lutkovnem gledališču nastopala še v vseh najbolj priljubljenih slovenskih igranih serijah – Usodno vino, Reka ljubezni, Najini mostovi, Telenovela 1 in Telenovela 2. Sedem let zapored je snemala serije, nastopala v gledališču, igrala v predstavah v Špas teatru, ob tem pa se je lani lotila temeljite prenove doma, za povrhu vsega pa jo je še skrbelo za moža, ki je moral večkrat za dalj časa službeno v Ukrajino, v vojne razmere: »Vse skupaj se je nabiralo. Nič hudega se ne bi zgodilo, če bi se pravi trenutek ustavila in se šla le nekam v mir in tišino spočit in regenerirat. Jaz pa sem potem v neki potrebi po spremembi in želji, da bi se napolnila z energijo, odšla še na potovanje v Oman. Ni šlo za umirjeno družinsko potovanje, ampak polno adrenalina. Videla sem, da mi tudi glava več ne deluje, vse bolj sem postajala nervozna in utrujena. Začelo se je z vrtoglavicami, tako na odru kot sicer. Rekla sem si, da se moram ustaviti. Življenje me je ustavilo, saj je pametnejše od nas.«

Tesnobnost

Ugotovila je, da ne more več delovati tako kot prej. »Vse mi je bilo naporno. Pogovarjati se, odgovarjati na elektronska sporočila, se oglašati na telefon. Želela sem si le miru. Čutila sem, da se moram ustaviti, nehati delati v teatru, snemati, se umakniti od zunanjega sveta. Nekaj časa sem se še borila proti tej psihofizični izgorelosti, ki pa se pri vsakem človeku kaže drugače. Nekateri dve leti ležijo doma, niti iz postelje ne morejo. Jaz se nisem tako do konca razsula, ampak sem videla, da je prišlo do nekega kolapsa. Pojavili sta se nespečnost in nenehno razbijanje srca, postala sem tesnobna. Zjutraj sem se zbudila brez energije. Ravno zato sem začela teči. Osem kilometrov vsak drug dan, hodila sem tudi na Šmarno goro. Mislila sem, da mi bosta šport in predvsem gibanje v naravi pomagala, a mi nista. Neki krč v telesu oziroma tesnoba je bila nenehno prisotna,« se spominja.

Zaradi nespečnosti je šla k zdravniku. Predpisal ji je antidepresive, ki pa jih na začetku ni jemala: »Rekla sem si, da bom že, da bo čas naredil svoje. Ker se nisem prvič znašla v tesnobi. Imela sem že tri take epizode v svojem življenju, ki so trajale dva ali tri mesece, potem pa je minilo. Začela pa sem jemati uspavalne tablete. Že prej sem jih občasno jemala, ko kdaj zvečer nisem mogla zaspati. Naša narava dela je namreč taka, da ti, ko prideš pozno domov z vaje ali predstave, možgani polno delajo in si poln adrenalina. A zavedaš se, da boš moral naslednji dan zgodaj vstati, ker imaš snemanje ali predstavo že dopoldne, zato se moraš naspati. Obremenjen si s tem, kdaj boš zaspal, kako hitro boš zaspal in koliko boš spal. In kadar sem bila občasno v taki stiski, sem vzela uspavalne tablete. Zdaj pa sem jih začela redno jemati. Čeprav sem vzela tableto, sem se po dveh urah zbudila in nisem mogla nazaj zaspati. Zato sem vzela še eno, a sem se spet zbudila čez dve uri.« Tako je več mesecev redno jemala uspavalne tablete, nazadnje tudi po štiri na noč.

K izboljšanju počutja ji nista pomagala ne šport ne meditacija: »Kar tonila sem, zdelo se mi je, da je bilo vse še slabše. Po večmesečnem jemanju uspavalnih tablet sem se odločila, da je dovolj, da jih ne bom več jemala. Nisem pa vedela in tudi zdravnik me ni opozoril, da moram po toliko časa nehati postopno. Nisem vedela za posledice.«

In takrat se je zanjo začelo najhujše obdobje. Začela se je spreminjati v obraz, postala zabuhla, dobila rdeče kožne madeže. Ko se je pogledala v ogledalo, si ni bila več podobna. »Takrat sem prvič šla na urgenco. Seveda sem zdravnici na urgenci povedala, da sem po več mesecih nenehnega jemanja nehala uživati uspavalne tablete, in je bila čisto zgrožena. Razložila mi je, da sem zdaj v fazi, ko bom verjetno dobila odtegnitveni sindrom. In točno to sem doživela. Bilo je grozljivo. Tresla sem se, nisem mogla hoditi, imela sem vrtoglavice, nočne more, halucinacije. Bila sem kot na odvajanju od drog. Po treh tednih se je tresenje nehalo, drugi simptomi pa so ostali. Bila sem slabotna, ko sem šla do stranišča, sem kar padla po tleh. Spraševala sem se, ali bom sploh še imela kdaj normalno glavo, ali bom lahko še hodila.«

Moževa opora

Nina se je z boleznijo spopadala od januarja do sredine julija. Ko je konec marca Ninin mož Matjaž po dvomesečni odsotnosti prišel domov, je takoj videl, da se njeno stanje ne izboljšuje. »Konec maja, cel junij in do 10. julija sem dobesedno le še ležala v postelji. Takrat je vse vajeti v roke vzel mož, ostal ob meni doma, bil ob meni 24 ur na dan, kuhal, hodil v trgovino, skrbel zame, mi nosil čaj, jedla itak nisem skoraj nič. Mislim, da bi bila brez njega že pod rušo. Matjaž mi je do zdaj v življenju vedno stal ob strani. Nikoli me ni pustil na cedilu, nikoli me ni pustil same, vedno je dal vse od sebe, bil zanesljiv in še sam je rekel: »Nina, kar je bilo v Kijevu, je mačji kašelj v primerjavi s tem, kar sem zdaj doživljal s tabo.« Težko je namreč tako gledati obnemoglega človeka. Niti sam ni vedel, kam bo to peljalo. To je trajalo skoraj dva meseca … pa nisem samo ležala in spala, ampak sem le trpela v postelji, se tresla in potila. Mišice so bile zaradi ležanja popolnoma oslabele. Ko sem se pogledala v ogledalo, nisem mogla verjeti. Imela sem popolnoma mehke, mlahave mišice, bila sem povsem brez moči.«

Poleti se je nato potem počasi začelo izboljševati. Čeprav sprva ni bila za to, sta se nato z možem vseeno odločila in odšla na morje: »Od 15. julija je šlo pa potem samo navzgor. Telo se je čistilo strupov, stresa, na morju sem maksimalno zdravo živela, tudi spati sem počasi začela. Sonce, morje in plavanje so mi pomagali. Tako se je nekako potem vse umirilo. Malo sem začela telovaditi, vaditi jogo, plavati. Saj telo ima spomin in razmeroma hitro sem spet pridobila mišično maso. Odločila sem se tudi, da bom najmanj pol leta jemala antidepresive, zato da se kemično ravnovesje, ki se mi je porušilo, spet postavi.«

Kako naprej

Nina pravi, da je danes v redu in da se veseli prihodnjih mesecev, saj je precej razbremenjena: »Nimam snemanj, v Lutkovnem gledališču delam le tekoče predstave in ta mir mi zdaj izjemno prija. Več sem doma, kuham, pečem, pospravljam, nobenega stresa. Imam veliko časa, veliko sem prosta, predvsem pa sem si rekla, da sem toliko pretrpela v zadnjih mesecih, da ne delam nič, kar mi ne ustreza,« pravi. V tem času je tudi ugotovila, da nismo vsemogočni in da nam ni treba narediti in izpolniti čisto vsega, kar si zadamo: »Ni treba bezljati kot pobesneli bik, ampak si je obveznosti treba primerno razporediti. Ne da razmišljaš, kako moraš v službo, potem skuhati in pospravljati. Čeprav se ti zdi, da vse to moraš, se vprašaj, kaj bi se zgodilo s tvojimi bližnjimi, če te ne bi bilo več. Vse bi teklo naprej. Vse moraš delati z mirom. Ko lupiš čebulo, lupi čebulo, ko trebiš solato, trebi solato. Ne da se zraven še pogovarjaš, pa odgovarjaš na elektronsko pošto, pa potem na hitro še poješ. Poskušaj živeti trenutek tukaj in zdaj ter vse delati v miru.«

Nina pravi, da iz te svoje izkušnje ne more povleči enega univerzalnega recepta in tudi ne bo o tem napisala knjige: »Za zdaj sem preveč lena, da bi napisala knjigo. Saj bi imela marsikaj za povedati, a se mi zdi pisanje knjig že kar modna muha. Moraš se umiriti in biti zadovoljen s tem, kar imaš. Ko enkrat izgubiš zdravje in notranji mir, ti slava, denar, priznanja in kariera nič ne pomenijo. Želim si le miru v srcu, telesno in duševno zdravje. Življenjski cikel gre vedno malo dol in malo gor in prav zanima me že, kaj mi življenje pripravlja tokrat.«