Helena Blagne velja za najuspešnejšo slovensko pevko vseh časov, saj je doma in na tujem prodala že več kot dva milijona plošč in zmagala na številnih festivalih, nastopila pa je tudi z znamenitimi Dunajskimi dečki. Je tudi edina, ki jo imenujemo slovenska diva, saj medijem razkrije ravno toliko, da še vedno ostane tančica skrivnosti, zato ostaja zanimiva že dolgih 35 let. »Glasbena industrija se je vsekakor zelo spremenila, moja zgodba se je pisala v drugačnih časih, pravzaprav so takrat veljala drugačna merila. Danes vidim mnogo talentov, in to zelo dobrih, ki se v tem medijskem stroju, ki melje veliko prehitro, preprosto nimajo časa niti priložnosti razviti. In verjemite mi, žal mi je, da je tako,« je dejala v enem od preteklih intervjujev. Da bo pevka, se je odločila po uspehu, ki ga je doživela na svojem prvem javnem nastopu pri rosnih dvanajstih letih na amaterskem tekmovanju Prvi glas Gorenjske na Jesenicah. Dve leti pozneje, leta 1975, je s pesmijo Santa Lucia osvojila drugo mesto. »Res prelepi začetki,« se rada spominja prvih nastopov in let, ki so sledili, saj je nanizala številne uspehe in nastopila v številnih državah po vsem svetu.
Na pevsko pot se je profesionalno podala leta 1986, ko je na makedonskem MakFestu s pesmijo Ko te ni dobila prvo nagrado občinstva in prvo nagrado strokovne žirije. Postala je redna gostja in zmagovalka največjih festivalov v nekdanji Jugoslaviji, pritegnila je tudi širšo mednarodno pozornost, ko je nastopila na mediteranskem festivalu v Turčiji in na turnejah po Kanadi, ZDA in Avstraliji. Z Nacetom Junkarjem je zmagala na festivalu Melodije morja in sonca s pesmijo Vrniva se na najino obalo leta 1989, čez tri leta je s pesmijo Moj mornarček zmago ponovila. Po osamosvojitvi Slovenije se je obrnila k evropskemu občinstvu. Leta 1999 je na festivalu Eurofest s pesmijo Io sono sola osvojila prvo nagrado občinstva, prvo nagrado strokovne žirije, nagrado za najboljšo izvedbo in najprestižnejšo nagrado grand prix, leta 2003 pa je na Viktorjih nastopila z opernimi pesmimi. Zakaj torej nekdo uspe v glasbenem svetu in drugi ne, smo jo vprašali nedavno, ona pa je podala salomonski odgovor: »Talent je veliko, ni pa vse. Bistvo je drugje. Tisti, ki je iz pravega testa, mora sam odkriti, kje.«
Glamurozna poroka, umazana ločitev
Na enem od rojstnodnevnih praznovanj je spoznala podjetnika Mitjo Zamana in se zaljubila. V enem izmed intervjujev je priznala, da je v trenutku, ko ga je zagledala, vedela, da bo ta moški oče njenih otrok. Leta 1995 je tako sledila najbolj glamurozna poroka v Sloveniji. Civilni obred je potekal v Preddvoru na Gorenjskem in nato še v frančiškanski cerkvi na Prešernovem trgu, kjer je mladoporočenca pozdravilo več kot deset tisoč ljudi. Dve leti po poroki je rodila sina Kristjana in si vzela glasbeni premor. Njena družinska sreča pa ni trajala dolgo. Junija 2013 se je ločila, ločitev pa je hitro postala umazana in medijsko odmevna. Mitja je od nje zahteval precej denarja in celo krznene plašče ter druga darila, sama pa je takrat izjavila, da »moški, ki toži svojega otroka, ne bi smel biti oče«.
Odisejada na sodišču se je končala leta 2018, zmago je slavila Helena, ki je dokazala, da je premoženje ustvarila sama. Medtem pa je našla nov fokus: kar dvanajst let je študirala operno petje in začela ustvarjati album svetovnih opernih arij, svoje umetniško delovanje pa razširila še na gledališče, saj ji je eden najuspešnejših slovenskih režiserjev Vito Taufer zaupal vlogo Agave v spektakelski uprizoritvi Evripidove drame Bakhantke. Dosegla je tudi svojevrsten rekord, saj je kot prva slovenska glasbenica napolnila Areno Stožice s koncertom z Dunajskimi dečki.
Samska, a ne osamljena
Te dni Helena stalno nastopa in objavlja utrinke s svojih nastopov, ki kažejo, da je nedvomno še vedno kraljica in prava mojstrica odra, občinstvo pa jo obožuje. Zakaj je tako, namigne tudi sama, ko pove, da tudi sama kdaj potoči kakšno solzo na svojih nastopih. »Svet je postal tako ciničen, tako samo usmerjen, da potrebujemo močne impulze iz okolja, ki nas spomnijo, kdo smo, kaj smo izgubili, čemu smo se odpovedali. Dobra skladba ima katarzičen učinek. To ji daje vrednost in pomen. Potrebujemo tako vesele skladbe, na katere zaplešemo, kot tudi čustvene, ki nam pomagajo pri izražanju.«
Zadnja leta je tudi učiteljica petja. Rada pove, je vedno malce zaljubljena – že v življenje, v glasbo in ustvarjanje, saj nas ne oblikuje le ena oblika ljubezni. In kaj počne, kadar je sama doma? »Uživam. Saj nisem samo mama, sem tudi ženska, glasbenica, umetnica. Sem veliko Helen in vsaka od njih ima rada kdaj malce miru. Nimam slabe vesti, da to priznam. Imeti rad druge pomeni v prvi vrsti imeti rad sebe.«
Rada pokaže tudi utrinke s svojih potovanj, tako je na primer februarja počitnikovala na Tajskem in pokazala, da ima še vedno telo mladenke, tam pa je bila v družbi sina Kristjana, ki se kot študent prava izpopolnjuje v Lizboni. Kdo ji zadnja leta dela družbo, javno ne izpostavlja. »Če že vprašate, bom rekla samo to, da sem samska, a nikakor ne osamljena. Več pa ne povem,« glede svojega ljubezenskega statusa poudari. Leta namreč prinesejo modrost, med njenimi večkrat citiranimi izjavami najdemo tudi to: »Sčasoma prideš do zaključka, da je neke dogodke pametneje opazovati z distance … ker, uf … težko je leteti z orli, če si obdan s purani in kurami.«
