»Ko sva se z ženo spoznala, sem ji rekel, da morava poskrbeti, da se nama čim prej rodi sin, da bom lahko v članski ekipi na nogometni tekmi zaigral skupaj z njim. Ne vem zakaj, a prepričan sem bil, da bova imela sina in to se je tudi zgodilo. Marcos, s katerim imava enako ime, kličemo pa ga Marcios, kar pomeni mali Marcos, je že zgodaj pokazal talent za žogo in igro. O veščinah nogometa sem ga začel poučevati najprej sam, s šestimi leti pa smo ga vpisali v nogometni krožek, kjer je začel trenirati,« je ponosen Marcos Tavares.
Čeprav se oba s sinom zavedata, da slednji živi v očetovi senci, se je s tem sprijaznil. »Morda bo kdo mislil, da še vedno igram jaz, a ni tako. Z Marcosom imava različnega enega od štirih priimkov. Naj takoj povem, da ima drugi sin, 14 letni Joshua, le dva priimka, saj smo vse skupaj malo poenostavili. Jaz pa sem Marcos Magno Morales Tavares, sinov drugi priimek pa je Moralies, se pravi z dodano črko i. Ta priimek je namreč dobil po materi, moji ženi, jaz pa nosim priimek od moje mame. A večina ljudi te razlike ne opazi in gotovo se dogajajo tudi napake.«
Oče Tavares, ki bo konec marca dopolnil 39 let, pravi, da je zdaj z novo funkcijo veliko odsoten od doma. »Lani sem bil v Afriki, kjer sem si ogledal več kot 100 nogometnih tekem in opazoval potencialne nadarjene igralce, v Avstraliji je bilo teh tekem več kot 250. Poleg tega sem se v Amsterdamu v okviru akademije Ajax udeležil izobraževanja za vodilne delavce v klubih. Pred kratkim pa smo se vrnili z vsakoletnih klubskih priprav v Turčiji, kjer sem bil letos v vlogi klubskega funkcionarja. Mimogrede, tam smo doživeli tudi šibke potresne sunke, pa čeprav je območje od lokacije katastrofalnega potresa oddaljeno 60 km zračne linije.«
Ni lahko biti oče
Sinovo nogometno kariero vseskozi spremlja. »Vse tekme so posnete in potem si jih doma skupaj ogledava ter narediva analizo. Jaz sem iskren in mu povem, kar mislim. Sin je včasih zaradi tega malo jezen, a je tiho. Potem se umakne, vse skupaj predela in se pogovoriva. Zase lahko rečem, da sem strog oče. Sem kristjan in zato mi vrednote veliko pomenijo. Ne toleriram alkohola, cigaret, seveda tudi drog ne. Marcos ne obiskuje diskotek in se ne predaja nočnemu življenju, saj ga čakajo treningi in popolna predanost nogometu. Vse našteto in šport ne sodi skupaj. Sicer pa so načela jasna, predanost družini in spoštovanje le te je zelo pomembno. Ni lahko biti oče, a kot prvo moraš otrokom sam dajati zgled. Svoje otroke imam neizmerno rad, pa si včasih zaslužijo tudi kritiko. Ni je vedno lahko izreči, ampak to naredi otroke še močnejše. Šport, ki mu v naši družini posvečamo veliko pozornosti, je pomemben za človekov razvoj. Da ti veliko in dobiš številne vrlin,e kot so vztrajnost, motivacijo, timski duh in nenazadnje s pomočjo gibanja prispevaš kar največ za svoje zdravje. Sam tudi po končani športni karieri skrbim za dobro telesno pripravljenost in redno obiskujem fitnes. Vadba sicer ni tako intenzivna kot na minulih treningih, je pa dovolj, da ohranjam vitalnost in energijo za nove izzive. V šport je vpeta cela družina in velikokrat spremljamo nogometne tekme tudi po televiziji, še posebej tiste na bolj pomembnem nivoju. V času svetovnega prvenstva v Katarju je pred televizijo sedela cela družina, jaz pa sem poskrbel za kokice. Kot navijač sem večkrat malo živčen in napet, nisem pa glasen. Za razliko od mnogih gledalcev ne prežim zgolj na gole, ampak analiziram igro posameznih igralcev in razmišljam, kako bi sam naredil drugače, kar svetujem tudi sinu.«
Srce za Brazlijo
Marcos se je življenja v Sloveniji navadil, a njegovo srce še vedno bije za Brazilijo. »Slovenija mi je pomagala uresničiti sanje, čeprav sem se moral tudi sam zelo potruditi. Veliko težav mi je predstavljal slovenski jezik, ki je zelo težak. In čeprav zdaj govorim skoraj tekoče in vse razumem, bi se dalo še marsikaj izboljšati. Moji otroci govorijo zelo lepo slovensko, saj so se s tem jezikom srečali že v vrtcu. Tudi doma je naš prvi jezik slovenščina, na kar daje veliko poudarka predvsem moja žena, seveda pa vsi znajo tudi portugalsko. Brazilijo na trenutke pogrešam, nenazadnje sem se tam rodil, tam imam starše, brata, sorodnike. Včasih pogrešam vroče sonce, predvsem pa žar in odlične steake, ki so drugačni kot v Sloveniji. Na obisk se odpravim vsako drugo leto in takrat neizmerno uživam, korenine so le korenine, ki te vežejo za vse življenje, ne glede na to, kje živiš.«
