Zala Djuric pravi, da je odziv na film, pa čeprav ga predvajajo šele nekaj dni, zelo dober. »Ogromno ljudi mi je reklo, da so med filmom jokali, nekateri od smeha, drugi, ker so bili tako ganjeni, večina pa kar od obojega. Tako da ko se ozrem po dvorani, je moje srce polno ljubezni.« Prizna, da je bila vabila k sodelovanju vesela, saj jo je takoj pritegnila vsebina filma. »Vinci je genialen scenarist in še boljši poet, zato sem v branju scenarija neizmerno uživala. Zdelo pa se mi je, da je Esma svetlobna leta daleč od Zale. A sva se pozneje srečali, med drugim skozi glasbo.« Sedemindvajsetletna Ljubljančanka v filmskem svetu ni novinka, kar je tudi pričakovati, saj je odraščala v igralski družini Tanje Ribič in Branka Đurića. »V filmu Dedek gre na jug nisem samo igrala, sem tudi pela in plesala. Če iskreno povem, sem v tem filmu imela več orodij, s katerimi sem se izrazila, zato je bilo vse skupaj lažje. Razprla sem krila.«
V filmu se je srečala tudi z različnimi jeziki, med drugim tudi romskim. »Jezik ni težak, ravno nasprotno, je zelo preprost. Zaradi časovne stiske pa sem se doslej naučila samo osnove in dialoge, ki sem jih morala odigrati v filmu. Sem se pa na samem snemanju, ko sem čakala na sceno, družila z Rominjami, ki so me učile svojega jezika.«
V filmu pa se je srečala s še enim izzivom. Sedla je namreč za volan ogromnega avtodoma. »Iskreno lahko povem, da še v nobenem igralskem prizoru nisem imela toliko treme, kot v tem, ko sem morala voziti avtodom. Poleg tega sem v njem prevažala igralski legendi Borisa Cavazzo in Janeza Novaka. Že na začetku pa so mi zabičali, da avtodoma nikakor ne smem opraskati, čeprav je bila to dokaj vratolomna vožnja. Poleg vsega pa sem vozila še brez očal z dioptrijo, po temi in po neznanem terenu. Res je bilo adrenalinsko.«
Snemanja so bila naporna in vedno časovno zelo omejena, a kljub temu brez takšnih in drugačnih prigod ni šlo. »Celotno snemanje je bila ena sama dolga magična prigoda. Rajali smo tako pred kamerami kot za njimi, še posebej takrat, ko smo snemali romske zabave. Statisti niso ločili snemanja in resničnega življenja, tako so med premorom igrali stare narodne pesmi. Zato niti ne preseneča, da so nas zasrbele pete in da smo, namesto da bi počivali, plesali in peli. Ko zdaj razmišljam za nazaj, se mi zdi, da sem vse leto 2021 preplesala.«
Kaj pa ji je bilo pri snemanju najtežje? »Največji izziv mi je bil ta, da sem morala iz sebe iztisniti jezo. Jaz kot Zala sem veliko bolj mirna, Esma pa je eksplozivna in v njej je tudi malo koleričarke. Med pripravami na film sem se tako malo poglobila v iskanje teh 'sprožilcev' in tako poskrbela, da sem bila čim bolj vzkipljiva.«
Večji del filma je preživela z Borisom in Vladom, ki bi bila lahko njena dedka. »Imeli smo se enkratno in do mene sta bila izjemno prijazna. K projektu sem pristopila z ogromno mero strahospoštovanja. Prav onadva pa sta mi pokazala, da strah ni konstruktiven, in ostalo je samo še spoštovanje. Z njune strani sem bila deležna velike podpore in naklonjenosti, zaradi česar sem jima brezmejno hvaležna. Res ju imam zelo rada. In na srečo mi na snemanju nič ni povzročalo težav ali sitnosti, saj je vse teklo tako, kot mora.«
Zala je vsestranska mlada ženska, ki počne veliko stvari in ji idej nikoli ne zmanjka. »Res je veliko vsega. Trenutno se z založbo Sanje dogovarjam za izid svoje druge pesniške zbirke. Poleg tega sem vpeta še v dva scenaristična projekta. Pripravljam pa se tudi na novo filmsko vlogo, a več o tem, ko bo čas za to.«
