Husein Hasanefendić oziroma Hus za prijatelje se je rodil 30. januarja 1954 v Banjaluki v Bosni in Hercegovini, vendar se je družina kmalu po njegovem rojstvu preselila v Zagreb, kjer je pozneje zaključil študij prava in kjer živi in ustvarja še danes. Z glasbo se je začel resno ukvarjati v začetku 70. let prejšnjega stoletja, najprej kot skladatelj in glasbenik skupine Grupa 220. Ko pa je skupina leta 1975 razpadla, je skupaj z Jurico Pađenom in menedžerjem Vladimirjem Mihaljekom ustanovil skupino Parni valjak. Novi skupini so se kmalu pridružili basist Zlatko Mikšić, pevec Aki Rahimovski in bobnar Srećko Antonioli. Skupina je hitro postala ena najbolj priljubljenih v nekdanji Jugoslaviji s številnimi uspešnimi albumi. Husova glasba pa je postala nepogrešljiv del glasbenega odraščanja generacije 80. let in vseh poznejših, saj velja rek, da mora vsaka nova generacija dozoreti tako ob Beatlih kot ob Parnem valjku.
V enem od intervjujev je glasbenik dejal, da je bil glavni vzrok za njegovo glasbeno udejstvovanje brezskrbno odraščanje v ustvarjalni družini. Njegova mama je sicer delala kot farmacevtska tehnica, oče pa je bil po poklicu akademski slikar in temu primerno tudi boem. Odraščanje na ulicah Dolnjega grada v Zagrebu je bilo veselo in zelo športno obarvano, saj je treniral tenis, hokej in jezdil konje na zagrebškem hipodromu, v šoli pa je bil vratar pri vseh športih z žogo.
Ljubezen do glasbe je prvič odkril, ko je na radiu slišal zvok električne kitare, z igranjem pa se je prvič srečal v šolskem tamburaškem orkestru. Kot srednješolec se je pripravljal za vpis na akademijo likovnih umetnost, a ljubezen do električne kitare je hitro prerasla v službo in pri sedemnajstih letih se je z Grupo 220 že odpravil na svojo prvo glasbeno turnejo. Vse, kar se je zgodilo pozneje, bo z zlatimi črkami zapisano v zgodovino hrvaških glasbenikov.
Na vprašanje, kdaj se je naučil pisati uspešnice, ki jih je ustvaril za skupino Parni valjak, je ob neki priložnosti odgovoril: »Najprej smo pisali takšne pesmi, ki so si jih ljudje čim lažje zapomnili. Če smo želeli preživeti, smo morali imeti uspešnice, ki so se vrtele na radijskih postajah, zato smo delali všečne stvari. Šele veliko pozneje sem si dovolil, da nisem najprej pomislil na to, kaj je všeč ljudem, temveč sem pisal pesmi takrat, ko sem imel za to razlog. Ko sem hotel kaj povedati.«
Hus je s Parnim valjkom osvojil 15 nagrad porin, zadnjega lani. Prejel je tudi nagrado stari maček, ki so jo nekoč podeljevali v okviru ugasle novinarske rock nagrade črni maček. Predvsem pa je in še vedno prejema čestitke številnih oboževalcev, ki tudi danes z velikim veseljem plešejo in pojejo na vsakem novem koncertu z legendarno skupino.
Vsak prosti trenutek pa ima skladatelj in kitarist rezerviran za svojo družino. Z ženo Vicki sta skupaj že več kot 40 let. V zakonu sta se jima rodila hči Tena in sin Tin. »Ko sta otroka še živela doma, sem jima zaigral vsako novo pesem. Zdaj pa, če komponiram na akustično kitaro, rad pokličem Vicki in ji rečem: 'Poslušaj, kaj sem naredil.' Ona je še vedno moj najboljši kritik,« pravi.
