»Nikjer v Evropi nimamo take doline, kjer je breme preteklosti (azbest) tako hudo, da mu naložimo še novo (cementarna in sosežigalnica)!« je bila jasna izjemna strokovnjakinja, zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak. Na koncu se je zgodilo že skoraj pozabljeno: 15 poslancev različnih strank je glasovalo enotno – za čistejši zrak, za zdravje ljudi pred kapitalom. Bomo videli, kaj bo sledilo čez dva tedna, ko predlog zakona čaka glasovanje v parlamentu.
Ob to, da so bila pričevanja čustvena, se je obregnil pravnik dr. Rajko Pirnat, češ da je treba o zakonih razpravljati razumsko in da je treba ločiti težave zaradi azbesta od teh, zaradi katerih se spreminja zakon. Na to sta najbolje odgovorila tako toksikolog dr. Miran Brvar kot dr. Metoda Dodič Fikfak.
Strupeni izpusti sežigalnic
»Zdravniki in zdravniška zbornica podpiramo izenačitev izpustov sežigalnic s sosežigalnicami, saj je znano, da prebivalci, ki živijo v okolici sežigalnic – te imajo nižje mejne vrednosti za izpuste kot sosežigalnice – pogosteje obolevajo za rakavimi obolenji. Zato je popolnoma nesprejemljivo, da so za cementarne dovoljene še višje vrednosti izpustov strupenih snovi v okolje kot za sežigalnice. Cementarna v Anhovem stoji na območju, kjer so ljudje zaradi azbesta že tako bolj bolni in zato občutljivejši, in je nedopustno, da jih še dodatno izpostavimo strupenim snovem, ki se v zrak sproščajo ob sežiganju odpadkov – trdi delci PM, dušikovi oksidi in številne težke kovine, kot so živo srebro, svinec, arzen, kadmij, krom; pa tudi toksični ogljikovodiki. Te snovi so rakotvorne, motijo razvoj živčevja, razvoj otrok, lahko povzročajo številne bolezni. Za izpuste sežigalnic je znano, da povzročajo predvsem raka bezgavk, črevesja, pljuč, zaradi dihanja onesnaženega zraka pa ti ljudje pogosteje zbolevajo tudi za drugimi boleznimi: srca in ožilja, možganska kap, srčna kap, bronhitisi, astme; otroci se slabše razvijajo (prirojene napake). Te snovi pa v telesu součinkujejo in se množijo – ko pridejo skupaj v naše telo, so še bolj toksične. Azbest in policiklični ogljikovodiki, ki nastanejo pri sežiganju odpadkov, učinkujejo sinergijsko in skupaj človeka še bolj izpostavljajo tveganju za nastanek rakavih obolenj. Tudi pri merjenju delcev PM je treba upoštevati, da niso vsi enaki. Tisti pri sežiganju odpadkov so bolj toksični in nevarnejši za ljudi. Količina sežganih odpadkov je neposredno povezana z zdravjem ljudi v okolici, pri čemer moramo upoštevati, da so ljudje v Kanalu ob Soči že zdaj bolni. Umrljivost za rakom je tam večja kot drugje po Sloveniji – predvsem izstopata rak debelega črevesja in rak dojke, tam je tudi največje število ljudi s poklicno boleznijo zaradi strupenih snovi, zato je neetično, da te ljudi še bolj obremenjujemo s strupenimi snovmi, kot je dovoljeno za preostale prebivalce Slovenije,« je povedal dr. Miran Brvar.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
