Ko so nama znanci povedali, da so jih po obisku BiH v slabo voljo spravili astronomski računi za mobilne telefone, sva se odločila, da se popolnoma odklopiva. Potovanje je zaradi tega postalo prav posebna dogodivščina. Več sva se pogovarjala z ljudmi, več videla, čuti so se nama izostrili. Bučanje mogočnih slapov in brzic nama je najprej prineslo mir, potem še občutek sreče. Ko pa sva ugotovila, da si bova lahko privoščila še odlično hrano v imenitnih restavracijah za polovico cene pri nas, so se nama ustni kotički kar sami obračali navzgor.
Plitvička jezera v malem. Približno 30 kilometrov pred mejo z BiH leži kraj Slunj. Ko sem bila otrok, sem med vožnjo proti Splitu vedno občudovala hotel, vklesan v skalo, in si predstavljala, da z okna opazujem ples vode v vasici pod njo. Idilična vasica Rostoke, v kateri prebiva le okoli 50 ljudi – večina objektov je bila zgrajena ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja – je od Slunja oddaljena le 700 metrov. V tem slikovitem naselju plešeta rečica Slunjčica in večja, dominantnejša reka Korana. Dobre pol ure časa nama je vzel sprehod ob slapovih in brzicah. Še prej pa sva se osvežila v lokalu, ki stoji tik pred vstopom v vasico. Za dodatno osvežitev je poskrbela voda, ki dobesedno dere izpod terase lokala. Brzicam v teh pomanjšanih Plitvicah delajo družbo še manjša in večja jezerca in slapovi, med katerimi trije še posebej izstopajo: Buk, Hrvoje in Vilinski lasje. Največji slap je Buk, ki je ime dobil zaradi hrupa, ki ga povzroča voda, ko pada v kanjon Korane. Slap Hrvoje pa je ime dobil po moškem, ki se je nekoč prav z njega pognal v smrt. V središču kraja je še tretji večji slap – Vilinski lasje se imenuje, ker spominja na dolge, lepe ženske lase.
Prijazni Bihać in napadalna gos. Ko sva se zgodaj popoldne pripeljala v Bihać, prepričana, da točno veva, v katerem delu mesta je najin apartma, se je izkazalo, da sva že malce iz vaje, kar se tiče branja zemljevidov. Iz zagate naju je rešila prijazna sprehajalka. Predlagala je, da jo vzameva v avto in nama bo pomagala iskati. Po dveh postankih, ko je prijazna gospa poizvedovala, kam se moramo peljati, smo se nazadnje znašli pred lepo hišo z novo fasado. Poslovila sva se od gospe in šla poiskat lastnika. Očarana sva se sprehodila po rožnem vrtu, v njem so se med vrtnicami vseh barv bohotila mogočna sadna drevesa, pod njimi pa otroška igrala. Lastnika sta naju čakala pred svojo hišo, le nekaj metrov od tiste, v kateri bova bivala. Pogostila sta naju z domačim sokom in obilico informacij. Dvajset minut pozneje sva že bila pred prvim biserom na Uni, Japodskimi otoki. Ime je malce pretirano. V resnici so to otočki, povezani s petimi lesenimi mostički. Vsak od njih ponuja nekaj drugega. Na enem je simpatična hišica na drevesu, v kateri bi z veseljem bivala, na drugem leseni šotori, na tretjem restavracija, na četrtem otroško igrišče, na petem pa … Meni se je zdelo še najbolj podobno pomanjšani vesoljski ladji. Vsekakor nekaj, kar ne sodi v to okolje. Prestopila sva ograjo in si šla, skulpturi sta bili celo dve, pogledat to čudo. Izkazalo se je, da sta hišici za turiste narejeni kot iglu iz pločevine in pleksi stekla. Eno je stražila goska in se name, vsiljivko, hudo razjezila. Prestrašena zaradi gosjega kljuna, ki je pikiral proti meni, sem za ščit uporabila svojo torbico. Goske ni prav nič prestrašila. Celo več, zapodila se je vanjo, si jo uspela natakniti na vrat in se pognala v reko. Na srečo je soprog hitro reagiral. Nemudoma se je slekel do spodnjega perila in pognal za njo. Ko je gos ugotovila, da se torbica polni z vodo in jo vleče k tlom, se je odločila vrniti k bregu. Takrat je soprog pograbil torbico in jo jadrno ucvrl iz mrzle reke, gos pa z isto hitrostjo na drugo stran. Iz torbice sem zlila vodo in bila presrečna, ker sem mobilni telefon pustila doma.
Le počasi se daleč pride. Naslednji dan je bilo napovedano lepo vreme, zato sva ga izkoristila za celodnevno pohajkovanje po narodnem parku. Ker so ceste v teh koncih ozke, omejitev pa 50 km ali manj, sva šla najprej v najbolj oddaljen kraj. Za 51 kilometrov do Martin Broda sva potrebovala več kot eno uro, a se je izplačalo. Tam se Unica in Una na izhodu obeh kanjonov združita v divjih brzicah in lehnjakovih slapovih. Eden od njih, Milanov slap, je drugi največji v narodnem parku. Še dodatno očara legenda, po kateri je kraj dobil ime. Seveda gre za ljubezensko zgodbo. Marta, lepo dekle dolgih zlatih las, se je nekega dne na skrivaj odpravila k svojemu izbrancu na drugi breg reke. Ko je spodrecala krilo, ji je na spolzkem lehnjaku spodrsnilo. Njeni zlati lasje so, tik preden je potonila, naredili prehod (ali brod, kot mu rečejo domačini) čez reko. Danes ga dodobra izkoriščajo številni ribiči, ki sem prihajajo na ribolov z vseh koncev sveta.
Iz Martin Broda sva se peljala še do najbolj znamenitega slapu narodnega parka, Štrbačkega buka. Čeprav je razdalja le 27 kilometrov, je spet trajalo skoraj uro, zadnjih nekaj kilometrov po makadamu. Dva avtomobila se ne moreta srečati in se je treba ves čas umikati. Le kako je to videti poleti, ko je obiskovalcev ogromno? V ta del parka je treba plačati vstopnino, ki je tri evre in pol za avtomobil. Vsekakor dobro naložen denar. 24,5-metrski slap z neštetimi pritoki je res impozanten. Pod njim pa reka čudovite smaragdne barve, ki se preliva čez nešteto lehnjakovih pregrad, ki jih polnijo pritoki kraškega podzemlja. Brzice se nadaljujejo čez vso Uno vse do Bihaća. Med njimi pa kot varuhi mogočna drevesa hrastov, bukev in jelš ... Prečudovito!
En, dva, tri – čoln! Preden sva se vrnila v Bihać, sva si privoščila odlično kosilo v restavraciji na leseni ploščadi sredi reke. Jesti na reki je res posebno doživetje. Ko sva že mislila, da sva za tisti dan doživela vse, naju je prava dogodivščina šele čakala. Ker sva Uno spoznavala v zgornjem toku, sva jo želela videti še v mestnem okolju. Na sprehodu ob njenem toku skozi Bihać sva se, oba zelo radovedna, naenkrat znašla na pomolu zasebne hiše. A lastnice to ni prav nič zmotilo. Med klepetom sva ji zaupala, da se želiva peljati se po reki. Še preden sva izrekla do konca, je že klicala mladega fanta, sedečega na čolnu, privezanem na skalo pod brzicami. Voda buči kot vrag in trajalo je, preden jo je slišal. A ko jo je, ni bilo dolgo in že sva stala v čolnu. Najprej naju je popeljal do brzic, čoln zataknil med dve drevesi in naju povabil na adrenalinski ogled. Stali smo na skali med dvema drevesoma, pod nami pa je drla voda. Sledila je mirnejša plovba mimo ogromno otočkov, nazadnje pa še pod brzice, kjer je, preden smo ga zmotili, meditiral. Tudi sama se ne bi branila česa takega. Ko je čoln počasi začela polniti voda, naju je odpeljal do izhodišča, plačila pa sploh ni hotel. Vseeno sva mu v roko stisnila bankovec. Na obrazu se mu je pokazal srečen nasmeh, ki je lepo odseval od najinih srečnih nasmehov. Kako malo je treba za srečo in kako redko se tega zavemo!
Cerkve treh ver in spomenik padlim. Zadnji dan sva se odločila slediti toku reke od Bihaća proti severozahodu BiH. Odpeljala sva se v 34 km oddaljeno Bosansko Krupo; v dežju in po ovinkasti cesti spet ura vožnje. A je bilo prijetno, saj naju je ves čas spremljala smaragdna lepotica. Prvi vtis o kraju je bil manj prijeten, oddaja namreč neko čudno, težko energijo. Parkirala sva pod trdnjavo v starem delu mesta in tam se mi je pogled ustavil na treh cerkvah. In glej no, glej, v skoraj popolnem trikotniku stojijo katoliška, pravoslavna in muslimanska cerkev, v neposredni bližini pa še spomenik žrtvam zadnje vojne v BiH (1992–1995). Veliko mladih imen sva našla na njem. Srbi in armada JLA so pobili in pregnali veliko večinoma Bošnjakov. Danes v tem žalostnem mestu od 58.000 prebivalcev, kolikor jih je tu živelo pred vojno, ostaja le še okoli 15.000 ljudi. Zato je še toliko bolj razveseljivo, da sta se dva mlada entuziasta pred leti odločila, da mora kraj ponovno zaživeti. Mladina je zavihala rokave in nastal je projekt Zeleni otoki. V bližini starega dela mesta je namreč osem otočkov na Uni in Krušnici. Povezali so jih z lesenimi mostički in zdaj se na njih dogaja življenje. Uredili so otroška igrišča in igrišče za odbojko, uredili kopališče in postavili lokale. Gostom ponujajo tudi vožnjo z raftingom in odkrivanje bližnjih hribov z gorskimi kolesi. V bližini stojijo štiri replike starih mlinov. Kraj se je po zaslugi mladih entuziastov začel razvijati in si vsekakor zasluži obisk. Tudi preostali kraji ob reki Uni jim počasi sledijo. Prav čuti se, da si ljudje želijo boljšega življenja, in turizem jim ga zagotovo lahko omogoči.
Revija Janašt. 23, 7. 6. 2022
