Zgodbe

Ljudje so večinoma dobri in prijazni

Biba Jamnik Vidic
10. 2. 2022, 22.34
Posodobljeno: 10. 2. 2022, 22.44
Deli članek:

63-letni Bojan Jesenovec, po poklicu orodjar, oče štirih hčera, je človek z neizmerno energijo, ki je svoje življenje spremenil v prav posebno avanturo. Marsikaj je počel v življenju. Po poroki, bodočo ženo je spoznal na Triglavu, ga je zasvojilo kolesarstvo. Samo dvakrat do danes se je zgodilo, da ga ni bilo ob progi najprestižnejše kolesarke dirke na svetu Tour de France. Kadar ne navija, se v svoji hiši druži s popotniki in kolesarji. Je namreč član svetovne spletne skupnosti Warm Showers, preko katere popotniki na kolesih iščejo ali ponujajo brezplačna prenočišča. Pri njem je prespalo že več kot 200 ljudi iz več kot 20 držav, tudi romarjev.

Mateja J. Potočnik
Bojan Jesenovec, svojevrsten promotor Vrhnike in Slovenije

Od nekdaj ste zaljubljeni v Francijo. Pri 17 sta se s prijateljem odločila, da se na avtoštop podata v Pariz. Ker pa ste bili že zavedeni kot vojaški obveznik, so vam odvzeli potni list. Kljub temu vam je uspelo priti v Francijo.

Ravno v tistem času je naše planinsko društvo organiziralo pohod na Mont Blanc. Ker sem bil član društva, sem jih prosil, da me vpišejo na seznam pohodnikov in garantirajo zame, da se bom vrnil v domovino. Ko sem dobil potni list, sva s prijateljem odpotovala. Ne vem, zakaj, vendar me je že v šoli najbolj zanimala francoska zgodovina, od umetnosti pa francoski impresionizem. Ko sva pripotovala v Pariz, sem točno vedel, kaj vse si morava ogledati. Čeprav takrat še nisem znal francosko, niti angleško nisva prav dobro govorila, sva se izvrstno znašla. Ko sva v enem od muzejev občudovala slike impresionistov, sem opazil, da si nekatere slike lahko ogledaš tudi v zasebnih zbirkah. Uspela sva se dogovoriti celo za tri oglede v zasebnih stanovanjih.

Odtlej ste zapisani potovanjem. Od avtoštopa ste prešli na potovanja s kombijem in danes z avtodomom. Ko vam je zaradi zidave hiše zmanjkalo denarja za potovanja, ste začeli kolesariti na prav poseben način.

Da sem lahko potoval in zraven še kolesaril, sem se s kakšnim avtoprevoznikom dogovoril, da me je vzel s sabo na turo in nekje odložil. Potem sem sedel na kolo in odkolesaril proti domu. Tako sem videl dober del Nemčije, Švice in Avstrije. Med potjo sem spoznal tudi veliko ljudi. Ugotovil sem, da so ljudje večinoma dobri in prijazni. Ponujali so mi tako prenočišča kot tudi hrano. Takrat sem se odločil, da bom to enkrat počel tudi sam. Ko sem pred nekaj leti slišal, da obstaja svetovna spletna skupnost Warm Showers, preko katere popotniki na kolesih iščejo ali ponujajo brezplačna prenočišča, sem se nemudoma včlanil.

Ste precej aktiven član. V zadnjih štirih letih je v vaši hiši prespalo več kot 200 ljudi iz več kot 20 držav. Vam je kdo še posebej ostal v spominu?

Lani je prespala veslačica, nizozemska državna prvakinja in druga v Evropi. Ker se ji ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Tokiu, se je odločila, da tja odkolesari. Ko sva se nazadnje slišala, mi je sporočila, da je sredi Sibirije zbolela za covidom. Pred dvema letoma je bil pri meni novinar iz Argentine, ki je potoval s kolesom po svetu in raziskoval, kakšno glasbo poslušajo v različnih državah. Na harmoniko sem mu zaigral nekaj naših melodij, ki so jih potem predvajali na argentinskem radiu. Zanimiv je bil tudi Američan mojih let, kapitan potniške križarke, ki pol leta preživi na morju, drugo polovico pa potuje s kolesom po svetu. Pa Nizozemec, poslovnež, ki svojo pisarno vozi kar s seboj na kolesu. Enkrat je v stanovanju prespalo šest kolesarjev iz kar šestih držav: Španec s punco Francozinjo, Madžar, Vietnamka, Američan in Avstrijec. Presenečen sem tudi, koliko družin z majhnimi otroki potuje s kolesom po svetu. Enkrat sta pri meni prespala mož in žena iz Švice, ki sta potovala z leto in pol starim otrokom, pa belgijska družina s štirimi otroki. Ker v Belgiji staršem, ki imajo veliko otrok, pripada eno leto plačanega dopusta, sta se starša odločila, da ga družina preživi na kolesih.

Kako dolgo popotniki ostanejo pri vas?

Različno. Nekateri samo prenočijo in se naslednje jutro odpeljejo naprej. So pa tudi taki, ki ne sledijo samo cilju, ampak med potjo tudi raziskujejo lepote države, po kateri potujejo. Neki avstralski par je pri meni ostal kar 11 dni. Čeprav sta bila najprej odločena, da bo Slovenija samo prehodna dežela od Hrvaške do Avstrije, sta se, najprej zaradi slabega vremena, odločila, da še malo ostaneta. Potem pa smo začeli klepetati, in ko sem jima razlagal o naši deželi, ju je začelo zanimati. Najprej sem jima razkazal Vrhniko in okolico. Ogledala sta si vse naše muzeje, potem sta se odpeljala še do Ljubljane. Nazadnje sem ju peljal še na Sedmera jezera. Želela sta sicer na Triglav, a sem ju prepričal, da za tak podvig nista primerno opremljena. Tudi z njima sem še vedno v stiku. Pred letom in pol sta mi sporočila, da sta postala starša, in me povabila na svetovno prvenstvo v kolesarstvu, ki bo v Avstraliji.

Vaši gostje so precej presenečeni, ko vidijo, kam jih boste namestili. Stanovanje je namreč zelo lepo urejeno.

To je pravzaprav stanovanje, ki sem ga uredil v prostorih, kjer sem imel delavnico in se bova vanj vselila z ženo, ko ne bova zmogla več hoditi po stopnicah. Ker ga sedaj še ne potrebujeva, sem ga uredil za potrebe kolesarskih popotnikov in romarjev. Čez Vrhniko gre namreč tudi del Jakobove in Martinove poti. Ker spremljam bloge romarjev, jih povabim k sebi. Tako spoznam veliko zanimivih ljudi.

Ste zelo gostoljubni. Kaj poleg namestitve jim še ponudite?

Goste vedno gostim brezplačno. Poleg stanovanja jim ponudim hrano, toplo vodo za tuširanje in pralni stroj, kjer si lahko operejo perilo. Ker imava z ženo zelo velik zelenjavni vrt, jih povabim, da si lahko naberejo tudi zelenjavo. Običajno me po tem, ko kaj skuhajo, povabijo na večerjo. Z veseljem se jim pridružim in prinesem še kakšno steklenico dobrega vina. Ob hrani in pijači se hitro razvijejo pogovori ter rodijo nova poznanstva.  Popotnike tudi rad popeljem po Vrhniki. Vsak gost, ki prespi pri meni, pa svoje vtise zapiše v zvezek, in to v svojem maternem jeziku.

Več v reviji Jana št. 68.2.2022