Sem že kdaj povedala tukaj, kako zelo pozorno Janek spremlja promet, kadar se voziva? Ne? No, tudi jaz tega dolgo nisem opazila. Potem pa sem postala pozorna v situacijah, ko sem vozila vzvratno. In Janeka opozarjala, naj se nagne nazaj na sovoznikovem sedežu, da sem lahko opazovala obe ogledali. Seveda takrat nisem vedela, da je mojo vožnjo tudi sam opazoval v ogledalu. Priznati moram, da je odličen sovoznik. Kadar ne dremlje. Ali kadar ne zatiska oči, ker je jezen. Ali kadar se na dvopasovnici ustavi na desnem pasu tovornjak z gumami, ki so tako visoke kot najin avto. Takrat se vendarle pomakne malo bližje k meni.

Kadar se zjutraj voziva po nama tako domači in zaviti cesti do Tolmina, skrbno opazuje, ali je kje kakšna srna, ki hoče prečkati cesto. Praviloma prihaja divjad z leve, saj se zjutraj vrača od reke Soče nazaj v gozd. No, zjutraj se proti Tolminu odpravljajo tudi drugi ljudje iz Bovca in Kobarida. In med njimi se vedno komu neznansko mudi. Včasih nama kdo hupa in maha, nato pa zdrvi po levi mimo naju. Tu in tam tudi v škarje. Janek opazuje, čutim, kako je napet. In se pošalim: »O, kdo pa naju je zdaj pozdravil?« In Janek reče: »Budalo!« Priznam, da je od mene pobral kar nekaj zmerljivk, ampak budale ni med njimi. Prisežem.

In tako prispeva do prvega semaforja v dolini, ki je sredi Tolmina. Večkrat stoji pred rdečo lučjo prav tista budala. In jaz mu pošiljam dobre misli za razmislek: ali se mu je splačalo divjati po cesti, se razburjati, tvegati, da sebe ali koga drugega ubije? Sprašujem se, ali se je zamislil, da je bil hitrejši samo minuto ali dve, v primeru, če me je opazil v ogledalu? Je bilo to zares vredno? Vredno česa? Kaj je ali bo pridobil? Nekoč, pred dokaj leti, sem se precej zadrževala, da nisem izstopila in skočila k njegovemu avtu, mu potrkala na okno in odzdravila! No ja! Pred leti. Zdaj že dolgo ne več.

Ker sem se naučila potrpežljivosti!

No, potrpljenja se začnemo učiti že v otroštvu. Saj vsi veste, kako nepotrpežljivi so otroci: vse se mora zgoditi tisti trenutek, ko si nekaj zaželijo, zamislijo ... Če ne že malo prej! In čeprav si želimo, da bi se otrok čim prej pomiril, nehal metati po tleh, jokati in sitnariti, takšne priložnosti izkoristimo za učenje potrpežljivosti. Pogovarjajmo se z njim, da otrok še enkrat pove, kaj želi, poslušajmo ga, malo potolažimo. Povejte mu, da potrebujete samo še minutko, nato mu boste pomagali. Če je otrok lačen in zaspan, je tudi zelo nepotrpežljiv. Ampak to v enaki meri velja za odrasle. Če vnaprej veste, da boste nekje čakali, nesite s seboj kakšno igračo, knjigo, ki ga bo malo zamotila. No ja, vem, da vam ni treba skrbeti za to, ker so pametni telefoni vseskozi pri roki. Zagotovo pa bo otrok najbolj vesel vaše družbe. Ne samo prisotnosti. In seveda, vsako njegovo potrpežljivo vedenje je treba pohvaliti.

Potrpežljivost pomeni, da nekdo prenaša kaj neprijetnega, neugodnega, brez izražanja nejevolje, pravi slovar. Težko boste našli koga, ki mu gre vse tako, kot si je zamislil. Razen če je buldožer, hehe. Odrasli lahko nadzorujemo svoja čustva, razumemo, da je treba kdaj tudi čakati v vrsti, da nikoli ne bomo mogli vsega nadzorovati, da se kolona vozil pred nami ne bo umaknila, čeprav se nam mudi, da bomo kdaj tudi kaj zamudili …

Se sprašujete, zakaj bi mi morali biti potrpežljivi, kdo drug pa ni nikoli? To ni pravo vprašanje. Zakaj se primerjati, tekmovati z drugimi? Vprašajmo se raje, ali je dobro za nas, če smo nepotrpežljivi. Kaj naredimo s tem sami sebi? V stanju nepotrpežljivosti se nam dvigne raven stresnih hormonov, nemirni smo, razdražljivi, jezni, zaskrbljeni, živčni, naše zaznavanje se praviloma popači, sprejemamo hitre odločitve, ki povzročijo še več napak. Znašamo se nad drugimi in zaradi tega nas najbrž nihče ne obožuje. Kolikokrat sem opazovala v trgovini, ko je nekdo pozabil stehtati kakšno sadje in se je moral vrniti k tehtnici. Vzdihovanje, stokanje, grdi pogledi, pripombe. Pa saj gre samo za dve minuti, ali ne? Sami sebi naredimo slabo voljo, si pokvarimo dan, postanemo nervozni, razmetavamo z očitki …

Kako sem se jaz naučila potrpežljivosti?

Lahko si mislite, da imam doma dobrega učitelja. V življenju sem morala potrpežljivo čakati na prvo besedo, prve korake, na držanje žlice, prvo prepoznavanje stvari, na usvajanje rutine, ki je sprejemljiva za oba. Prav nič ne bi pomagalo cepetanje, uveljavljanje mojih kriterijev in pričakovanj, mojih želja, še najmanj pa mojih zahtev. Prav nič ne bi pomagalo, če bi se vsak dan kopala v stresu. Bi pa zelooooo škodovalo. Janek izjemno tenkočutno zaznava moje razpoloženje, stiske, napetosti. Zato vsak dan poskušam ravnati tako, da naju ne spravim v težave. Vedno si vzameva dovolj časa, da lahko tudi on v miru opravi svoje stvari, pa četudi samo ureja svoje misli, ki so meni neznane.

Bodi potrpežljiv. Vse stvari so težke, preden postanejo lahke, je zapisal pesnik Saadi pred tisoč leti.

In še pripis. Ja, imam zares veliko božje masti. Toliko, da si jo lahko pri meni vzame vsakdo, ki mu je manjka. Le malo časa naj si vzame, pogleda okoli sebe, me najde in posnema.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Revija Jana št. 6, 8.2.2022