Študentska poroka. Marija in Ivan sta se poročila zelo mlada, Marija jih je imela komaj 23. Bila je v tretjem letniku živilske tehnologije. Ivan je malo mlajši od nje, hodil je na igralsko akademijo in potem na fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Zanima me, kako sta se spoznala. Zgodilo se je v študentskem naselju, Ivan je bil na obisku pri prijateljici, sošolki, ko je v sobo vstopila Marija. Zaljubil se je na prvi pogled. Marija pa šele na drugega ali tretjega. »Absolutno mi ni bil všeč. Sicer se je lepo pogovarjal in lepo smejal, a oblečene je imel tako kratke hlače, da so se videle nogavice, pa neki čuden mahedrav rekelc. Okrog mene sta hodila še dva, trije fantje … « Ivan modro doda: »To je bil sistem okupacije.« Marija vskoči: »Pri Ivanu nisem imela občutka, da bi bil zaljubljen vame, ves čas mi je sicer ponujal kakšne usluge, a njegova prijateljica mi je rekla: Marija, zapomni si, ta bo tvoj mož. Rekla sem ji, da je čisto neumna, da se to ne bo zgodilo, da nosi čudne hlače in rekelce, da je dobri dve leti mlajši od mene.« Ivana vprašam, kaj mu je bilo všeč pri Mariji, v kaj pri njej se je zaljubil. »Na vsaki drugi punci je bilo nekaj narobe ... A pri njej me je v trenutku prešinilo, kot strela z jasnega, in sem vedel, da je to to. Vse sem videl. Vse mi je bilo jasno. Bila je neka inicialna energija, ki se mora potem potrditi. Verjamem, da obstaja ljubezen na prvi pogled. Naslednji dan sva se sočasno znašla v trgovini, čez dva dni sem jo spet nekje videl. Če sem si jo močno predstavljal, sem jo naslednji hip že srečal.« Marija se smeje: »Zaradi mene je zažgal krompir, ker je skozi okno oprezal, kje sem.« Ivan jo vpraša, kdaj ji je »kliknilo«. Ker Marija ne odgovori, pove Ivan sam: »Vedel sem, ko sem prišel k tebi za pet minut pa sem ostal pol ure. In po tem, ko si mi zaspala v naročju. Takrat sem si rekel, da si pečena. Niti dihati si nisem upal, da te ne bi prebudil.« Malček se prepirata, kdaj natančno se je to zgodilo, a ne prideta skupaj. »Jaz se pa tega ne spomnim,« pokvari romantiko Marija. In doda: »On je malo preveč govoril o stvareh, ki jih nisem razumela, o montaži filmov ...« Potem pa končno pojasni glavno »kemijo« med njima: »Ivan, navdušil si me s tem, da nisi bil vzvišen, pa tudi s tem, da nisi bil neumen. Všeč mi je bil tvoj odnos do življenja in žensk. Veliko sva se sprehajala in pogovarjala. Pri vas doma, Ivan, niso bili navdušeni nad najino zvezo, ker sva bila tako mlada in ker si ti mlajši od mene, včasih je bilo to nepredstavljivo.«
Želel je pametno žensko. »Ja, spomnim se, da sem se zaradi očetovih neprijaznih besed odrekel otroškim dodatkom, ki jih je oče dobival za nas, in šel rajši delat kot prometni miličnik.« »No, to mi je bilo všeč,« pravi Marija, »da si se zavzel zame. Bila sem kmečko dekle, zato so me tvoji gledali zviška.« »Mnogo moških ne išče pametnih žensk, jaz pa sem iskal pametno žensko, s katero bi se lahko pogovarjal,« je iskren Ivan. »Zato sem pri Mariji padel v sekundi.«
Marija in Ivan sta se spoznala 19. marca 1972, poročila pa 7. julija 1973. Starši jima brez poroke niso dovolili živeti skupaj. Tako je pač bilo takrat. Prstana in oblačila sta kupila v Italiji in povabila zelo malo svatov, ker nista imela denarja. Zvečer so v študentskem naselju s kolegi in tudi svati pekli palačinke ter peli.
Študentski dom, nato garsonjera. Najprej sta živela v študentskem domu, nato sta se preselila v majhno barako na Galjevici. »To je bila,« se spominja Ivan, »kot hiška Janka in Metke. Tam se nama je rodila prva hči Mojca, ki je zdaj, tako kot mama, živilska tehnologinja. Lastniki hiške so bili zelo prijazni, ker nisva imela kopalnice, sva se lahko kopala pri njih.« »Iz škatel sem v baraki naredila nočne omarice, da je bilo zelo lepo. Iz odpadnih stvari sem naredila lepo sobico in kuhinjo. Ko sem rodila, sem se posvetila otroku, študij je moral malo počakati. Taki lepi začetki so bili osnova za naprej. Vedno sva imela rože v hiški, okrašeno, lepo stanovanje. Tudi hrano sem vedno pripravila estetsko, da je bila lepa na pogled. S temi lepimi stvarmi sem delala tudi najin zakon lep. Čutila sem, da so za lep zakon pomembne lepe stvari. Počutili smo se, kot da bi živeli v najlepšem hotelu, čeprav smo se v baraki umivali v lavorju. Tudi če ti gre hudo, moraš iz majhnih stvari narediti lepoto. Z lepoto privlačiš in osrečuješ moža ter ljudi okrog sebe,« je modra Marija. »Res sva imela tako malo denarja, da sva imela preračunano vsako pašteto,« se spominja skromnih začetkov Ivan. »Včasih sva jedla samo slive z drevesa lastnika barake, nobene druge hrane nisva imela. Šla sva k Ivanovi sestri, ki je imela polno mizo, a Ivan ni mogel prositi ne za hrano ne za posojilo. Takrat sem rekla Ivanu, da bo vse še dobro.« Marija dobi solzne oči in glas se ji zlomi: »In res je tedaj prišel nekdo in nama vrnil denar. Vedno so naju rešile besede moje mame: 'Vse bo dobro.' Če misliš dobro, boš dobil nazaj dobro. Prepričana sem o tem. To so čudeži.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 31 , 3.8.2021
