V grob ne moreš odnesti veliko. V 66. letu je Milan Bandić 28. februarja umrl zaradi srčnega infarkta. Medtem ko je dan za tem v Hrvaškem narodnem gledališču na slovesni komemoraciji Zagrebška filharmonija izvajala skladbo Adagio for Strings Samuela Barbera ter pesmi To je moja zemlja in Vraćam se Zagrebe tebi, so na zagrebškem pokopališču Mirogoj mrzlično kopali grob. Samo en grob, tako kot veliko drugih, pa čeprav pod slovitimi arkadami. Fotografija delavcev, ki so skopali luknjo, ki nas na koncu čaka vse, daje misliti samo, da v grob ne moreš odnesti veliko. Pa tudi, če si Bandić.
Revni priseljenec iz Hercegovine, ki je v Zagreb prišel z enim kovčkom, ga namreč zapušča kot bogataš, ki si je nakopičil nepremičnine, premičnine in umetnine.
Komemoracijo je neposredno prenašala hrvaška radiotelevizija, prenos pa so lahko ljudje spremljali tudi na videozaslonu pred poslopjem Hrvaškega narodnega gledališča. Pripravljal se je tako rekoč kraljevski pogreb, spuščene zastave, sredo so razglasili za dan žalovanja, napovedanih je bilo najmanj tristo varnostnikov zaradi protiepidemijskih ukrepov, pa govorcev, županov iz regije, mažoretk, pevske vojaške klape … A za napovedanim razkošjem in množičnostjo je bilo vsemu navkljub čutiti zadnje izdihljaje mreže zvestih Bandićevih operativcev.
Kaos na Mirogoju. Že pred pogrebom je bilo jasno, da bo na mestnem pokopališču Mirogoj kaos. Kakih tristo tako imenovanih kovidnih varnostnikov je poskušalo storiti nemogoče: zagotavljati razdaljo med ljudmi. Prišlo je na tisoče navadnih smrtnikov, veliko estradnikov, znanih obrazov vseh vrst in z vseh področij javnega življenja; od pevcev do športnikov, od generalov do rektorjev, od ljubljanskega do beograjskega župana. Vsi so se požvižgali na ukrepe zaradi epidemije covida, da na pogrebu ne sme biti več kot 25 ljudi in da mora biti med njimi varnostna razdalja.
O morebitnem epidemiološkem tveganju je minister za zdravje Vili Beroš dejal: »Virus ni šampion skoka v daljavo, če so torej skupine ljudi zelo oddaljene, omejene s trakovi ali kako drugače, potem bodo organizatorji v skladu z epidemiološkimi priporočili našli način za upoštevanje vseh zahtev.« A je organizatorjem pogreba zaradi tolikšne množice vse ušlo iz rok, opozicija pa zdaj vpije: »Ena pravila veljajo za elite, druga za navadne državljane. Dovolj je sprenevedanja!«
O delu in zaslugah. Posmrtni govori so, kakršni so, o preminulem seveda le vse najlepše. »Imel je široko hercegovsko dušo in purgerski šarm. Za njim ostajajo velika dela. Zanj ni bilo nič nemogoče. Imel je dušo malega človeka in je bil zanj pripravljen žrtvovati vse.«
Seveda so nekateri od navzočih razmišljali o tem, da je škoda, da ni bil poražen v politični, ampak v življenjski tekmi, saj je vse kazalo, da v dveh desetletjih svoje vladavine prvi med Zagrebčani (po srcu, duši in vedenju pa v resnici Hercegovec) ni bil nikoli bližje porazu. In, kako absurdno – smrt je Bandića naredila večnega, nesmrtnega (župana).
Seveda mu ne bi uspelo tako na veliko izigravati zakona ter širiti korupcije in nepotizma, če ne bi bilo okvira, ki mu ga je vedno znova dajala državna oblast. Hrvaškemu pravosodju nista zadostovali niti dve desetletji, da bi pripeljalo do konca vsaj eno Bandićevo afero. Nikoli se mu ni skrivil niti las na glavi. Ko je po treh mesecih in že drugič odšel iz zapora Remetinac, je dejal: »Vsak dober politik je prebil v zaporu najmanj tri mesece.«
Mnogi od nekdanjih in sedanjih politikov so mu ob nenadni smrti peli hvalo. Ne preseneča, da jih je bilo toliko, saj je Bandić po političnem prizorišču lomastil dvakrat dlje kot Franjo Tuđman.
Naj so ga njegovi zvesti sodelavci še tako hvalili, da je iz Zagreba naredil evropsko metropolo, in bili naklonjeni njegovemu »šarmu« in prostodušnosti, je bilo v hrvaški prestolnici vedno veliko takih, ki so zahtevali Bandićev odstop in uničenje klientelistične hobotnice, ki jo je tako prebrisano hranil, da je bila vedno odvisna od njega. Za številne Zagrebčane je bil avtoritaren, primitiven in obseden z željo, da bi bil prav on »prvi Zagrebčan«. Posmehovali so se njegovemu kompleksu zaradi hercegovskega rodu, ki ga je poskušal prikriti z zagrebškim dialektom in si lomil jezik z nespretnim kajkanjem.
Ideologija v skladu z barvo obleke. Bandić je veljal za deloholika, ki naj bi za Zagreb garal dan in noč in bil v službi malega človeka, za »terenskega delavca« med politiki, ki je objemal in poljubljal ljudi na ulici, gradbiščih, zborovanjih, koncertih … Neuničljivi Mićo, ljudski dobrotnik in pravičnik. Kupoval je zaupanje ljudi, vztrajal pri svojem statusu ljudskega človeka, ki ni pozabil svojega rodu in revščine. Njegova dobro odigrana socialna občutljivost je vedno zasenčila vse drugo.
Zanimivo je, da je Bandiću uspevalo biti ne levo ne desno oziroma se po potrebi obrniti, kamor je bilo treba. Populistično podobo je gradil leta in leta, vlaganje v karizmo ljudskega politika mu je zagotovilo tudi ta veličastni pogreb. Komu mar ideologije, obračal se je po vetru, predvsem v skladu z interesi. Cinično, duhovito in slikovito so ga ogovarjali, češ da hitro in zlahka menjava ideologije, kakor mu je glede na razmere pač ustrezalo: »Izbral je tisto, ki se je ujemala z obleko in čevlji.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 10, 9.3. 2021
