»Zdi se, da je moje dojemanje partnerstva izviralo iz mojega odnosa z očetom. Ker mi ni pokazal ljubezni in nežnosti, se mi je zdelo, da si tega ne zaslužim,« začenja svojo pripoved. »Zakon mojih staršev ni bil srečen. V družini si nismo izkazovali čustev, zato tudi sama nisem nikomur upala reči, da ga ljubim, imam rada. Pa tudi od moškega tega nikoli nisem slišala. Vse moje zveze so trajale nekaj mesecev. Najbrž so začutili moje veliko hrepenenje po tem, da bi me nekdo imel rad, pa jih je to podzavestno odbilo. Večinoma so me namreč oni zapustili. Vem, da se moški velikokrat ustrašijo pritiska žensk, ki si želijo družino in otroke, jaz pa o tem sploh nisem nikoli razmišljala niti si tega ne želim, zaradi stanja v svoji družini. Zaradi izkušenj iz otroštva si moškega, s katerim sem se sestajala, nisem nikoli upala vprašati, ali sva zdaj par ali ne. Tako je po navadi ostalo samo pri površnem, bolj ali manj seksualnem odnosu. V zadnjem takem odnosu sem vztrajala kakšno leto, potem pa se mi je vse skupaj zamerilo in sem bila kar pet let samska. Preprosto se ni nič takega zgodilo, razen bežnih romanc, ki so se hitro izpele.«

Zaljubila sem se v žensko! »Potem pa sem pred sedmimi leti začela obiskovati vodeno skupinsko vadbo, na njej so bila sama istospolno usmerjena dekleta. Tega na začetku sploh nisem vedela, je bilo pa čutiti neko povsem drugačno energijo. Čutila sem, da me opazujejo. Nenavadno in zanimivo hkrati se mi je zdelo, da se lahko zdim privlačna ženskam, o tem pravzaprav nisem nikoli razmišljala. S temi dekleti sem se začela družiti, hoditi na pijačo, bile smo zelo sproščene. Nekega dne sem med njimi opazila Špelo. Pritegnila me je njena prijetna energija, bila je zelo pozitivna, odprta, sproščena. In ko je šla na dopust, sem opazila, da jo pogrešam. Zelo sem se je razveselila, ko se je vrnila. Zalotila sem se, kako sem jo premerila od glave do pete, in kar sem videla, mi je bilo všeč. Začutila sem telesno privlačnost. Hkrati pa me je to malo skrbelo. Kaj hudiča se dogaja z mano? Nikoli v življenju nisem razmišljala, da bi bila z žensko, nikoli me niso niti privlačile. Hkrati pa sem bila vedno zagovornica enakih pravic med istospolnimi in hetero partnerji. Dva tedna sem razmišljala o tem in bila zaskrbljena zaradi svojih čustev. Potem pa sem si rekla, da tako ali tako ne vem, ali ji bom všeč in ali se iz tega sploh lahko razvije kaj več. Nisem hotela zatreti svojih čustev, zato sem jo povabila na pijačo. Bila je sicer presenečena, ker je vedela, da nisem lezbijka, ampak je rekla ja. Med druženjem sem bila zelo presenečena, ker sem bila tako sproščena, pogumna in neposredna. Že takrat sem ji povedala, da mi je všeč. Čeprav je prebolevala svojo prejšnjo zvezo, mi je dejala, da se tudi jaz njej zdim simpatična. Ker sem videla, da jo zanimam, sem zbrala pogum in ji predlagala, ali bi se poljubili. Rekla je ja, pa sva se in tako se je začelo.«

Brez obveznosti. »Odločili sva se poskusiti. Nič obveznega; če bo šlo, bo, če ne, ne. Sem bila pa v tistih prvih dneh precej negotova. Ne več toliko zaradi čustev, bolj me je skrbelo zaradi spolnosti. Nikoli še nisem bila z žensko. Po drugi strani sem si pa rekla, da poznam svoje telo, vem, kaj mi prija, gotovo bo podobno prijalo tudi njej. Sicer je pa ona tako ali tako že imela izkušnje. Ker sem bila nova v tem svetu, sem v tistem času začela gledati lezbične filme, da sem pravzaprav dobila predstavo, kakšno je partnerstvo z žensko. Najbolj zanimivo se mi je zdelo opazovati svoje občutke, kadar sem bila skupaj z njo. Ob njej sem se počutila zelo varno, medtem ko sem pri moškem imela dostikrat občutek, da sem podrejena. Morda tudi zaradi tega nisem bila nikoli sproščena, ker sem se počutila izkoriščeno. Tega pri njej nisem nikoli občutila. Vedno sva bili sproščeni, enakopravni v odnosu, med nama je bilo veliko nežnosti. Z njo sem lahko bila povsem iskrena, z moškimi pa ne, ker sem se bala, kako bodo reagirali. S Špelo pa je bilo, kot bi se ob kavi pogovarjala s prijateljico, ki ji lahko vse poveš. Ob njej sem se začela spreminjati, in to mi je bilo všeč. Navadili sva si sproti povedati vse, kar naju teži, in reševati težave. Tudi če so padle težke besede in je bila katera od naju užaljena, sva to predelali v nekaj urah, tako da med nama ni bilo zamer. Ko sem izgubila službo, mi je finančno pomagala, dokler nisem dobila druge. Uredili sva si skupen dom in uživali. Veliko sva si privoščili – od druženj, potovanj do koncertov. Imeli sva se zelo lepo.«

Več v reviji Zarja Jana, št.5, 2.2.2021