Zgodbe

V tujini ne prižigajo sveč

Renata Ucman
29. 10. 2019, 22.00
Deli članek:

Vsako leto okoli prvega novembra naša pokopališča dobesedno žarijo v soju plastičnih sveč, ki kmalu zatem postanejo odpadek. Ogromno odpadkov! 2.600 ton plastike, ki smo jo uporabljali le kratek čas, dokler je trajal plamen. Nasprotno na večini evropskih pokopališč plastičnih sveč skorajda ni in težav s tovrstnimi odpadki sploh nimajo! Kako je to vendar mogoče, smo vprašali mag. Lidijo Pliberšek, direktorico Pogrebnega podjetja Maribor d.d. in predsednico Združenja evropsko pomembnih pokopališč ASCE.

Zarja Jana
...

»V Sloveniji se vedno znova obuja polemika o tem, ali so sveče obremenitev za okolje. Svečarji trdijo, da niso škodljive, ker jih je moč predelati, upravljavci pokopališč pa izpostavljajo težave z odpadki. Po podatkih Komunalne zbornice v Sloveniji na leto zberemo približno 2.600 ton odpadnih nagrobnih sveč. Menedžerji pomembnih evropskih pokopališč se vedno znova čudijo, da imamo upravljavci slovenskih pokopališč težave z ogromnimi količinami odpadnih nagrobnih sveč in z nameščanjem zabojnikov zanje. Sami tega problema namreč nimajo, saj sveč na večini evropskih pokopališč skoraj ni,« je potrdila mag. Lidija Pliberšek, ki so jo na položaj predsednice Združenja evropsko pomembnih pokopališč ASCE nedavno izvolili že tretjič. 

Slovensko (in špansko) navdušenje nad plastiko. Pri nas pravzaprav vse leto, okoli dneva mrtvih pa še posebej, na grobovih gori na tisoče plastičnih sveč, nemalokrat jih je le na enem grobu nekaj deset. Zakaj smo Slovenci tako navdušeni nad njimi? »Ta navada je prisotna le v majhnem delu Evrope. V družbah, kjer množično prižigajo sveče, kot so Slovenija, Hrvaška in Poljska, gre v prvi vrsti za zakoreninjeno tradicijo. S prinašanjem sveč in cvetja želijo izraziti spoštovanje do pokojnika in pokazati, da je spomin nanj še živ. V krščanstvu sveče predstavljajo božjo luč. Njihov plamen naj bi simboliziral večno življenje pokojnika, ki se nadaljuje po njegovi smrti. A če bi pomislili, da se sveče prižigajo predvsem v izrazito katoliških deželah, to ne drži! Na pokopališčih v Italiji in Franciji, ki so arhitekturno zelo bogata – tam so veliki nagrobni spomeniki s skulpturami prave kiparske mojstrovine, svojci na grobove le redko prinesejo sveče. V Španiji jih skorajda ni, najdemo pa precej cvetja, a ne svežega, temveč umetnega. Tako se španska pokopališča ukvarjajo s problemom plastičnih vencev in rož.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 44, 29. 10. 2019