Zgodbe

Z likalnikom nad sina

ALMA M. SEDLAR
21. 7. 2009, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

V zadnjih dneh se spet veliko govori o trpinčenju in zanemarjanju otrok pri nas. Tožilstvo je pred dnevi vložilo ovadbo zoper mamo, ki naj bi pred štirimi meseci svoja otroka zadušila z blazino. Na nekem parkirišču so sosedi našli jokajočo petletno deklico - ob treh zjutraj! Mimoidoči so rešili nekaj mesecev staro dojenčico, ki sta jo starša v pasji vročini pustila v avtu. S posledicami grobosti se praviloma najprej ukvarjajo zdravniki; kako prepoznajo, ali gre za nesrečo ali trpinčenje otrok, in kaj (če sploh kaj) storijo, kadar je otrok žrtev odraslih?

V zadnjih dneh se spet veliko govori o trpinčenju in zanemarjanju otrok pri nas. Tožilstvo je pred dnevi vložilo ovadbo zoper mamo, ki naj bi pred štirimi meseci svoja otroka zadušila z blazino. Na nekem parkirišču so sosedi našli  jokajočo petletno deklico – ob treh zjutraj! Mimoidoči so rešili nekaj mesecev staro dojenčico, ki sta jo starša v pasji vročini pustila v avtu. S posledicami grobosti se praviloma najprej ukvarjajo zdravniki; kako prepoznajo, ali gre za nesrečo ali trpinčenje otrok, in kaj (če sploh kaj) storijo, kadar je otrok žrtev odraslih?

Že samo dejstvo, da se takšno zlorabljanje otrok še vedno dogaja, zbuja grozo. Prav tolikšno grozo zbuja dejstvo, da pristojni pogosto sploh ne ukrepajo – če že, pa so njihove odločitve dostikrat napačne.  Čeprav je po novem zakonu o preprečevanju nasilja v družini dolžnost vseh strokovnjakov, ki naletijo na trpinčenega otroka, da o tem obvestijo pristojne organe, zadeve v praksi še zdaleč ne potekajo tako. Učitelji, sorodniki, socialni delavci in zdravniki si še vedno pogosto zatiskajo oči.
Prav zdravniki nemalokrat prvi prepoznajo trpinčenega otroka. A kot pravi legendarna otroška kirurginja Marija Janež Bizjak, dr. med.,  ki že dolgih 38 let dela na otroškem oddelku celjske bolnišnice, je predvsem od zdravnikovega osebnega občutka odvisno, ali bo ukrepal ali pa bo pogledal stran in prepustil otroka nadaljnjemu trpinčenju. Izrojena domišljija odraslih pri tem nima meja, pripoveduje sogovornica, ki je v skoraj štirih desetletjih dela videla že vse. Od prstov na vratu otrok zaradi davljenja do odtisa na hrbtu, ki ga je mati naredila sinu z vročim likalnikom.

Kako ukrepate, kadar zaznate, da je otrok, ki ste ga sprejeli v bolnišnico, žrtev nasilja?
Kadar vidimo, da otrok, ki je prišel k nam, trpi, poskušamo narediti vse, da bi ugotovili, kaj je vzrok za poškodbo. Pri tem smo natančni. V Celju izjemno dobro sodelujemo predvsem z dvema kriminalistoma, obvestimo tudi socialno službo pa psihologe in psihiatre. Tako poskušamo otrokom, ki so doživeli nasilje, skupaj pomagati.
Katere so najhujše oblike nasilja nad otroki, ki se jih spomnite?
Ena od njih se je zgodila v Celju, druga v Velenju. Obakrat sta starša tako zelo pretepla otroka, da sta umrla. V prvem primeru je oče tako pretepel deklico, da je umrla zaradi možganske krvavitve, potem je pretepal še njenega bratca.
Zakaj ni socialna služba dečka po smrti sestrice vzela staršem?
Saj ga je. Ampak prepozno.
Kako kirurgi prepoznate, kdaj je poškodba pri otroku nastala zaradi pretepanja in ne recimo pri padcu?
Eden od možnih znakov je, da starši pripeljejo otroka v bolnišnico ponoči. Pogosto trdijo, da so ga poškodovala vrata ali da je padel. A otrok ponoči ne more pasti nikamor, razen s postelje! Že dolgo vemo, da starši pogosto mislijo, da bo ponoči v službi dežural kak mlajši kirurg, ki z nasiljem nima toliko izkušenj.  Pri pretepenih otrocih tudi pogosto opazimo več poškodb, ki so različno stare.

                                                                                   Več v Jani št. 29, 21.7.2009