Zaradi raka brezposelni

Številni bolniki z rakom se ne samo med zdravljenjem, ampak tudi po njem znajdejo v hudi stiski, saj jih poleg vseh težav, ki jih bolezen prinaša, pesti še pomanjkanje denarja in izguba dela.

Številni bolniki z rakom se ne samo med zdravljenjem, ampak tudi po njem znajdejo v hudi stiski, saj jih poleg vseh težav, ki jih bolezen prinaša, pesti še pomanjkanje denarja. Dokler imajo bolniško, so lahko srečni, dokončno se zaplete, ko jih začasno invalidsko upokojijo, na naslednji invalidski komisiji pa jih razglasijo za zmožne za delo, večinoma za polovični čas. Delo so medtem izgubili, novega pa ne dobijo, saj se delodajalci bojijo ljudi, ki so preboleli raka.

Mojca K. iz Ljubljane, ki je prej opravljala pisarniško delo, je pred štirimi leti zbolela za levkemijo, in ta ji je življenje povsem spremenila. Poleg bolezni se je začela spopadati še z drugimi težavami in hudo stisko, ki jo preživljajo začasno invalidsko upokojeni bolniki.
Bolna od negotovosti. »Takoj po tej diagnozi sem dobila bolniški dopust. Po enem letu zdravljenja je moja zdravnica napisala predlog za invalidsko komisijo. Ta je kljub izvidom, iz katerih je razvidno, da se po presaditvi kostnega mozga še vedno zdravim, napisala, da je zdravljenje končano in da nisem sposobna za delo, zato sem prenehala dobivati bolniško nadomestilo in začela prejemati invalidsko pokojnino. Dohodek se mi je prepolovil. Z začasno invalidsko upokojitvijo sem izgubila delovno mesto in zaposlitev pri delodajalcu. Težava je v začasnosti take upokojitve, ker sem izgubila vse pravice iz delovnega razmerja, hkrati pa nimam zajamčene pokojnine, saj se že ob naslednji kontroli komisija lahko odloči, da nisem več invalidsko upokojena, temveč sposobna za delo. Med tako začasno upokojitvijo mi ne teče delovna doba. Moj delodajalec mi je povedal, da za človeka, ki bi bil le delno sposoben delati, nimajo dela. Le upam lahko, da mi bodo upokojitev podaljšali, ker bi s tako zdravstveno kartoteko in ozdravljeno levkemijo težko dobila službo. Rešitev bi bila, da bi lahko toliko časa ostala na bolniškem dopustu, da bi bilo zdravljenje končano, potem bi ugotovili, ali sem sposobna za delo ali za stalno invalidsko upokojitev. To obdobje je zame zelo stresno. Razdvojena sem, saj bi bila rada zdrava, hkrati pa se bojim, kaj bo, če bom ozdravila do te mere, da bom lahko delala za polovični čas, ampak take zaposlitve ne bom dobila. Najhujši sta negotovost in huda stiska, v katerih puščajo začasno invalidsko upokojene, ki smo v resnici še vedno bolniki. Bojim se, da bom v takem položaju ponovno zbolela. Kolegica, ki je za štiri ure dnevno upokojena, že več kot leto dni kljub visoki izobrazbi nikjer ne dobi službe za štiriurni delovnik,« pripoveduje Mojca K. in dodaja, da opaža, da se delodajalci izogibajo ozdravljenih bolnikov z rakom.

Več v Jani, št. 31., 4.8.2009