Zgodbe

Ljubezni duhovnikov

SONJA GRIZILA, MARIJA ŠELEK
1. 9. 2009, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

V neki vasi na Primorskem so zelo jezni na svojega mladega duhovnika, saj je nedeljsko mašo prestavil na sobotni večer in obredje za vse svete na dan prej. Izgovarja se, da ima tri fare (tudi s prejšnjim je bilo tako, pa ni prestavljal obredov) in da ga bolj potrebujejo v večjih in seveda bogatejših. Farani vedo, da se bolj malo zadržuje v božjem hramu, povsod drugod pa ga pogosto opazijo.

V neki vasi na Primorskem so zelo jezni na svojega mladega duhovnika, saj je nedeljsko mašo prestavil na sobotni večer in obredje za vse svete na dan prej. Izgovarja se, da ima tri fare (tudi s prejšnjim je bilo tako, pa ni prestavljal obredov) in da ga bolj potrebujejo v večjih in seveda bogatejših. Farani vedo, da se bolj malo zadržuje v božjem hramu, povsod drugod pa ga pogosto opazijo. Ne, ne namigujejo, da teka za ženskami ali celo kaj hujšega, ampak pravijo, da je premalo resen in spoštljiv do članov cerkvenega občestva. Bi bilo drugače, če bi imel duhovnik družino in s tem enake obveznosti kot drugi verujoči? Bi se več mladeničev odločilo za bogoslovje, če celibat ne bi bil edina možnost? To, da mnogi duhovniki živijo na pol skrivno družinsko življenje, da imajo otroke ali intimne prijatelje, tako ali tako ni več nobena skrivnost.

 

   

 Spominjam se časov, ko so v katoliškem tedniku Družina vsake toliko časa objavljali slike novomašnikov čez dve strani v časopisu, bilo jih je po dvajset, trideset, zdaj pa jih je le po nekaj. Celibat vsekakor ni edini razlog, da se fantje ne odločajo za duhovniški poklic. Velikih družin, kjer je bilo zaželeno, da eden od sinov postane gospod, ni več, pred ne tako davnimi leti je bilo bogoslovje za številne bistre, a revne fante tudi edina pot do študija. 
S problemom premajhnega števila duhovnikov se ubada ves razviti katoliški svet, ki je prisiljen »uvažati« duhovnike iz revnejših držav, kjer je zanimanje za duhovniške poklice še zmeraj veliko. Razlogi so popolnoma enaki, kot so bili pred desetletji pri nas.
Pri farni cerkvici …Verniki prav dobro vedo, kakšno je zasebno življenje duhovnikov, saj se ni mogoče popolnoma skriti in zadušiti govoric. Tudi sveti možje so krvavi pod kožo, s prekipevajočimi čustvi (in hormoni), in če so dobri in razumevajoči dušni pastirji, jim verniki skokov čez plot (vendarle so se zaobljubili Bogu!) ne zamerijo. Nasprotno, do tega svojevrstnega koruzništva so blagohotno tolerantni, saj so prepričani, da bo duhovnik, ki sam greši, lažje razumel težave faranov.

Več v Jani št. 35, 1.9.2009