- V domu starejših na Prevaljah po več mesecih iskanja dietnega kuharja obupali in našli drugo rešitev
»V novem prizidku, ki je v kletnih prostorih delno že zaseden, imamo prazna še tri nadstropja. Sem smo nameravali preseliti stanovalce iz večposteljnih sob, da bi jim izboljšali bivalne razmere, saj so tu le eno- in dvoposteljne sobe, a je to težko, ker si mnogi starejši ne želijo sprememb, čeprav bi bili na boljšem. Težavo predstavljajo tudi višje cene. Po drugi strani nimamo kadra, saj z zdajšnjo ekipo komaj pokrivamo obstoječe kapacitete,« pripoveduje direktorica Doma starejših občanov (DSO) Novo mesto Mateja Jerič.
Demenca predstavlja težavo
V novih prostorih bi sicer lahko sprejemali osebe, ki potrebujejo le osnovno oskrbo, ki zahteva manj delavcev, a v domu si želijo v prizidku predvsem oddelek za osebe z demenco, saj je teh prosilcev največ oziroma so zaradi zdravstvenega stanja najbolj potrebni varstva in oskrbe. A takšen oddelek zahteva več usposobljenega kadra, ki pa ga primanjkuje. »Trenutno imamo na oddelku za varstvo oseb z demenco 57 stanovalcev, vlog na čakalni listi pa je še okoli 90. To je vse večji problem današnje družbe,« pove direktorica.
Tudi dnevni center Ajda še ni dosegel želenega in pričakovanega števila uporabnikov. Sprejme lahko 30 oseb, ki bi jim dom nudil socialno in zdravstveno oskrbo, v povprečju pa ga dnevno obišče 10 starostnikov, pretežno osebe z demenco, ki so še doma. Ker je prevoz včasih problem, zdaj dom omogoča tudi to.
Po drugi strani je v Ajdi ves čas zasedenih vseh 20 postelj za začasne namestitve, ki so namenjene okrevanju bolnikov, ki pridejo iz bolnišnice, dokler niso sposobni za samostojno življenje v domačem okolju, pa tudi za namestitve, ko gredo svojci na dopust ali bi si radi le malo oddahnili od skrbi za svoje starejše. Tu je prebivanje mogoče največ tri mesece, a kaj ko prihajajo starostniki v vse slabšem zdravstvenem stanju in z željo, da bi ostali pri njih v domu, kar pa ni mogoče.
V DSO Novo mesto, v katerem je zaposlenih 230 oseb, za zdaj vsaj oddelkov še ne zapirajo, kot se dogaja že marsikje po Sloveniji, ne morejo pa odpirati novih, pravi direktorica. Največje pomanjkanje je pri bolničarjih, zdravstvenih tehnikih in kuharjih. »Problem je, ker teh profilov sploh ni, niti v naših šolah, saj ni zanimanja za te poklice. To ni le naš problem, ampak problem celotne slovenske oziroma kar evropske družbe. Mlade se trudimo navdušiti skupaj s srednjo zdravstveno šolo in fakulteto za zdravstvene vede,« pove Jeričeva, ki si delno rešitev problema obeta tudi z nacionalno poklicno kvalifikacijo.
Od Bosne do Venezuele
»Skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami, zlasti z Območnim združenjem Rdečega križa Novo mesto in Društvom za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, smo uspešni pri zaposlovanju tujcev. Vsakih pridnih rok, ne glede na nacionalno in etnično pripadnost, smo zelo veseli,« pravi. Če so leta 2022 tujci med njihovimi na novo zaposlenimi predstavljali še 23 odstotkov, so leta 2023 predstavljali že 48 odstotkov vseh novih zaposlenih, letos pa bo ta številka še višja. Prihajajo iz BiH, Srbije, Kosova, Kolumbije, Romunije, Ukrajine, Moldavije, Hrvaške, Rusije in Venezuele. V domu jim nudijo 40-urni tečaj slovenskega jezika, v sodelovanju s srednjo zdravstveno šolo pa bo mogoče teh ur v prihodnosti še več. »Po začetnem strahu so stanovalci razumevajoče sprejeli tuje delavce, ki se trudijo in učijo slovenščine, ravno tako se trudijo in jim pomagajo naši zaposleni. Treba je vedeti, da bi brez tujcev tudi mi zaprli zaprli kakšen oddelek,« pravi Jeričeva in pikro doda, da umetna inteligenca ne bo rešila njihovega kadrovskega problema.
»Lahko imamo robota za čiščenje in odvoz perila, ne more pa umetna inteligenca umiti človeka, mu zamenjati plenice, ga nahraniti. Brez človeka pri nas preprosto ne gre, res pa je tudi, da vsak ni primeren za to delo. Poleg marsičesa mora biti tudi srčen.« K pridobivanju kadra bi veliko pomagale tudi boljše plače, na kar državo opozarjajo tudi v Skupnosti socialnih zavodov. »Polovica zaposlenih je na minimalni plači. Tukaj bi izpostavili plačno skupino J, kamor spadajo kuharji, vzdrževalci, perice, receptorji, računovodje ... A brez teh služb noben dom za starejše ne more delovati,« poudari Jeričeva.
Pomoč na domu se krči
Na sprejem v DSO Novo mesto se trenutno čaka tudi dve leti, v čakalni vrsti pa je okoli 120 prosilcev, zato bi bilo pričakovati, da je zato bolj dosegljiva vsaj pomoč na domu. Pa ni tako. Ta se vse bolj krči in spet je razlog pomanjkanje kadra. Leta 2019 so imeli zaposlenih 32 socialnih oskrbovalk, zdaj jih je le še 17. Zanimanja za ta poklic ni.
»Dnevno nas kličejo ljudje, ki potrebujejo to storitev, pa jih moramo zavrniti. V zadnjem letu smo dobili le eno na novo zaposleno. Zdaj imamo na območju nekdanje novomeške občine 129 uporabnikov pomoči na domu, 41 jih čaka nanjo,« pove Jasmina Drenik. Nekateri potrebujejo le dnevno dostavo hrane, tako da je skupaj s tem servisom 319 uporabnikov.
Draginja otežila poslovanje
DSO Novo mesto sicer spada med več kot 40 odstotkov slovenskih domov za starejše, ki so lani poslovali negativno – leto prej je bilo takšnih četrtina. Direktorica Mateja Jerič pove, da je glavni razlog poleg naložb predvsem draginja. »Cena hrane se je zvišala za 30 do 40 odstotkov, elektrike in plina ravno tako. Za plin smo denimo leta 2022 namenili 80 tisoč evrov, lani pa kar 220 tisočakov. Naša situacija se sicer počasi izboljšuje, stroške pa krčimo, kjer je mogoče,« pojasni. Kot doda Emilija Lukšič, vodja finančno-računovodske službe, je velik problem že vrsto let tudi prenizka cena zdravstvene oskrbe, ki jim jo prizna oziroma plača ZZZS, a ta njihova opozorila ostajajo preslišana.
Trudijo se, da podražitve ne bi padle v breme stanovalcev, a so morali lani dvakrat zvišati cene povprečno za šest odstotkov, letos pa so imeli 1. marca redno uskladitev cen. Jeričeva pove, da se s 1. junijem po dogovoru s sindikati obeta dvig plač v javnem sektorju. »Upamo, da izredna uskladitev cen zato ne bo potrebna,« poudari, saj mnogi starejši že zdaj težko zmorejo plačilo doma.
Poklici prihodnosti
»Mogoče se zdaj komu zdi, da je področje zdravstvenega in socialnega varstva neobetavno, vendar sem prepričana, da je to lahko samo trenutno stanje. Gre namreč za poklice prihodnosti. Če to delo povežemo še s humanitarno noto, sočutjem in empatijo, to delo v polnosti izpopolnjuje človeka. Če bo država v teh poklicih prepoznala resničen pomen – ker prej ali slej se vsi soočimo s tem področjem, danes smo izvajalci, jutri uporabniki teh storitev – in če bo uredila še plače, se nam ni treba bati, da za to področje ne bi bilo zanimanja,« meni Mateja Jerič.
Predvideva, da obstajajo mlajše generacije, ki so razvile sočutje, empatijo in socialno noto. »V našem domu se trudimo ustvarjati privlačno okolje za zaposlene, za dobre odnose, nudimo izobraževanja za novozaposlene in druge; vse to predstavlja motivacijo. Naše poslanstvo je ustvarjanje pozitivnega okolja, v katerem se stanovalci, njihovi svojci in zaposleni čutijo cenjene. Če je nekoč veljalo, da brez trdnega gospodarstva ni javnega sektorja, lahko zdaj rečemo nasprotno. Kdo bo skrbel in vzgajal naše otroke ali hranil in preoblačil naše starostnike, ko bomo mi v službi? Kdo bo izobraževal naše otroke za nove poklice in skrbel za bolne in pomoči potrebne? Vsi ti poklici si zaslužijo posebno spoštovanje,« poudari Jeričeva.
