Zgodbe

Ko orje mestna srajca

Tina Nika Snoj
16. 9. 2009, 12.57
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Skupaj s prvaki smo orali ledino na svetovnem prvenstvu v Tešanovcih.

Ko mestni srajci, še posebno novinarski, omenite oranje ledine, ni dvoma, o čem je govor. O tem, da o čem pišeš prvi. Po možnosti kritično, neustrašno in razsvetljujoče. Ko pa orjejo ledino kmetje, je v zraku sicer veliko manj revolucije, pa zato več krompirja v kleti. Prejšnji vikend smo v Tešanovcih orali ledino skupaj – moja malenkost in tekmovalci na svetovnem prvenstvu v oranju. Oboji smo uživali, a naj vas že zdaj opozorim, da ne prevzemam odgovornosti za skoraj nič od napisanega. Še posebno pa ne za uporabljene agronomske in agrotehnične izraze, saj sem že besedo ledina morala preveriti v slovarju. Pomurje in predvsem Tešanovci so že mesece pred začetkom svetovnega prvenstva vrveli od dejavnosti. Skorajda ni človeka, ki ni sodeloval pri pripravi in izvedbi tega megadogodka, katerega pomembnosti sem se, priznam, zavedela šele, ko so me že petič ustavili redarji prostovoljci, ker sem doma pozabila novinarsko izkaznico. Tokrat mahanje z Janino vizitko ni bilo dovolj in strogemu stricu v oranžnem telovniku sem morala na telefon priklicati gospo, ki je imela na skrbi sedmo silo. Po krajšem pogovoru me je zlovoljno le spustil naprej, a v njegovih očeh je žgal dvom o moji avtentičnosti. Nadaljnjih sedem preverjanj je bilo na srečo blažjih in končno smo se znašli na kraju dogodka. Kapo dol pred Pomurci, ki so se res potrudili, da bi se vsi kar najbolje počutili. Poskrbeli so za pijačo in jedačo, zabavo, informacije in kopico malenkosti, ki so nam olajšale denarnice. Le vreme jim jo je malo zagodlo, saj je prizorišče prvi dan tekmovanja dež tako rekoč preplavil. Tekmovalne proge – beri nezorana polja – so se utapljale v blatu, ki je ponekod segalo do gležnjev, kljub posipanju s slamo pa so bila tudi najbolj suha prizorišča nagnjena k temeljitemu močenju čevljev. Izredno zanimive poglede so tako zagotavljala že obuvala in noge obiskovalcev. Tisti malo manj fini, zato pa toliko modrejši, smo nase navlekli gumijaste škornje in ostali vsaj suhi, če že ne čisti, ni pa bilo malo tistih, ki so si za veliki dogodek nadeli »ta gmašne« čevlje. Priznam, nad damami v petkah in gospodičih v snežno belih supergah smo se prav škodoželjno naslajali.
Oranje ledine – dobesedno
Že zgodaj dopoldne se je začelo zares. Novodobni kavboji so se zavihteli v kabine najmodernejše kmetijske mehanizacije. Na treh poljih in kakih tridesetih progah so zahrumeli traktorski motorji. No, morda ne ravno zahrumeli, pravzaprav so bili bolj sobne jakosti, se pa hrumenje veliko bolje bere. Skratka, boj za naziv najboljšega med orači se je začel. Postavila sem se prav za hrbet švedskega prvaka in se pripravljala, da mi bo start izpod kadečih se gum nametal peska v oči. Ampak ne, sploh ne. Začudeno opazujem svojega izbranca, ki se po travni zaplati pomika z nedoumljivo hitrostjo nekaj centimetrov na minuto. Pogleduje nazaj, steguje vrat, upočasnjuje. Nekaj mu ni všeč. Ugasne motor in meni nič, tebi nič kar sestopi s traktorja. No, lepa reč! Pa si ja nisem izbrala gnilega jabolka, neznalca, ki si je s prevaro prilisičil mesto med pravimi dedci, ki zdaj gotovo že drvijo proti koncu svoje blatne proge?! Panično se ozrem naokoli. Glej ga, zlomka! Vsaj pol jih nekaj šari okoli svojih plugov, vlači za ročice in privija vijake! Aha, gotovo je kriva razmočena zemlja. Zdaj se je vsem nekaj pokvarilo. Sivolasi mojster v občinstvu poleg mene zaguča svojemu sosedu nekaj kot »malo jo je dvigno, globöka je bilá preveč«. Aaaaaaaaa, tako torej. To mešetarjenje je torej del ekspertnega oranja! V njem se torej skrivajo zmagovalni triki in konkurenčne prednosti najboljših oračev. Ko Šved uredi, kar je bilo urediti, in zaorje naprej v ledino, ne vidim, da bi bil rov, ki ga koplje, zdaj kaj drugačen. Vseeno pa poznavalsko pokimam predse, ko slišim mojstra zraven mene nekaj zadovoljno godrnjati. Naj se vidi, da je moje sokolje oko zaznalo velik napredek v omenjeni brazdi. Na tihem pa me gloda – kaj neki ocenjujejo strogi sodniki? Kako naj vem, kako gre mojemu Švedu? Je to, da je sosednji tekmovalec že obrnil na koncu polja, velika grožnja?