Zgodbe

Počivaj v miru, prijatelj

Katja Božič
17. 9. 2009, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Slovov hišnega ljubljenčka, ki nam je v svojem kratkem življenju prinesel toliko veselja je prav gotovo eden najtežjih trenutkov za vsakega skrbnika male živali. Stiska je toliko hujša, ker ne vemo, kako bi trupelce pietetno pokopali.

Slovo od hišnega ljubljenčka, ki nam je v svojem kratkem življenju prinesel toliko sreče, veselja in nas brezpogojno ljubil, je prav gotovo eden najtežjih trenutkov vsakega skrbnika male živali. Stiska je toliko hujša, ker ne vemo, kako bi trupelce pietetno pokopali, saj ga večinoma nimamo kam. Če ne ostane pri veterinarju, begamo z lopato ob robovih gozdov in iščemo primeren kraj za grobek. Redki pokojne živali kremirajo in jih imajo doma v žari, prav tako redki pa jih obiskujejo na pokopališču za male živali. V tujini ga ima vsako večje mesto, pri nas le Maribor.

Človeka prevzame poseben občutek spoštovanja, ko stopi na preprosto, lepo in skrbno urejeno Pokopališče za male živali v delu vrtnarije v Dobravi. Vseh dvaindvajset doslej pokopanih živalic na ograjenem travniku ob robu gozda ima enak grobek. Razlikujejo se le po imenih in cvetličnih aranžmajih, ki so jih uredili lastniki. Pogrebi so preprosti, ljudje se poslavljajo v tišini, razen prvega pogreba, se spominjata direktorica mariborskega Pogrebnega podjetja Lidija Pliberšek in vodja Pokopališča za male živali Marjeta Bezjak. Lastniki so se namreč od muce, ki je v svoj grobek legla v beli oblekici, poslovili z vsemi častmi. Ob žalujočih in dveh uniformiranih grobarjih je muco k zadnjemu počitku pospremil tudi zvok trobente, iz katere se je razlegala melodija otožne Tišine.

Stroga merila
Kljub velikemu zanimanju skrbnikov malih živali je od zamisli do odprtja Pokopališča za male živali na Dobravi v Mariboru minilo več kot pet let. Direktorica mariborskega Pogrebnega podjetja Lidija Pliberšek se spominja, da so obiskovali podobna pokopališča v sosednjih državah, zbirali podatke in izkušnje, ko so orali ledino. Na koncu jim je bila najbolj všeč zasnova nürnberškega pokopališča, kjer so imeli precej manj stroga merila kot v Mariboru. »Ta so bila celo strožja kot za humano pokopališče. Vsi dodatno postavljeni pogoji so pomenili velik finančni vložek, ki ne bi upravičeval investicije. Ves čas pa sem vedela, da to ne bo projekt, ki bi prinašal dobiček,« pravi Pliberškova in dodaja, da so se odzvali na potrebe družbe in ljudi, ki so si želeli svoje ljubljenčke dostojno pokopati. »Zanje je pomembno, da je njihova živalca našla ustrezen kraj svojega zadnjega počitka.« Dolgotrajni postopki pridobivanja dovoljenj in stroga merila so verjetno tudi vzrok, da se za pokopališče malih živali doslej niso odločili nikjer drugje v Sloveniji. Da niso dobili nobene druge prošnje, so nam potrdili tudi na Veterinarski upravi Republike Slovenije. 

Čudežni hrček
Čeprav ljudi zanima možnost pogreba, pravijo tako veterinarji kot tudi upravitelji Pokopališča za male živali, se jih za pokop na pokopališču odloči le malo. Na mesec imajo približno en pokop, za katerega morajo lastniki dobiti dovoljenje izbranega veterinarja, tudi če je žival poginila doma. Živali namreč ne smejo pokopati, če sumijo, da je poginila zaradi kužne bolezni. Lastnik pripelje žival na pokopališče v 24 urah, poleti pa v dvanajstih. Ljubljenčka položijo k zadnjemu počitku v ustrezni nepropustni vreči, ki jo je mogoče dobiti tako pri veterinarju kot tudi pri pogrebnem podjetju Maribor oziroma v vrtnariji Dobrava. Če se vam zdi, da bi bilo slovo od vašega prijatelja dostojnejše v krsti, jih – take v prijaznih barvah – prav tako lahko dobite v vrtnariji. Tam bodo za grob vašega ljubljenčka tudi skrbeli, če pozneje ne boste več zahajali na grob. Tako kot recimo gospa, ki je pred časom pokopala hrčka. »Dejala je, da je delal čudeže in da je vreden pokopa ter spomenika na pokopališču!« se spominja Bezjakova. Drugim je lažje, če so ob grobu še vedno v stiku s svojim štirinožnim prijateljem. »Prav lepo je videti, kako za božič prinašajo adventne venčke, za veliko noč pisanice, pa njihove najljubše igračke in cvetje ter prižigajo sveče.« Ko cvetje ovene in sveče dogorijo, osebje vrtnarije to pospravi. Grob je treba najeti za deset let, najemnino, ki znese 30 evrov na mesec, pa je treba poravnati vnaprej. Cena grobov je odvisna od velikosti živali. Seveda pa gredo žalujočim lastnikom, če vidijo, da bi si zelo želeli pokopati svojega ljubljenčka, tudi na roko.

Pokop žare
Na pokopališču v Mariboru je mogoče pokopati tudi žaro hišnega ljubljenčka. Obdobje najema groba se pri tem skrajša na pet let, vendar se za pokop žare zaenkrat ni še nihče odločil. Ker pri nas upepelitev poginulih ali uspavanih hišnih živali v skladu z veljavno zakonodajo zaenkrat še ni mogoča, je to najbliže mogoče napraviti v Avstriji. Mnogi se odločijo in svojo žival odpeljejo sami, od maja pa imamo v Sloveniji pogrebni zavod, ki lahko za to poskrbi namesto nas. Idejo za to je David Žargi, direktor podjetja Cremona, dobil, ko je videl, da ni več rešitve za njihovo za rakom obolelo petletno bokserko, ki so jo želeli po uspavanju upepeliti. »Ko sem spraševal o tej možnosti, so me vsi debelo gledali,« se spominja. Pred tem je dolga leta živel z družino v Nemčiji, kjer so tovrstne stvari povsem navadne. Psičko so zato uspavali in upepelili v Nemčiji, pepel pa raztresli na vrtu ženine mame. V Sloveniji si je nato pridobil licenco Veterinarske uprave Slovenije, odprl pogrebniško službo za hišne ljubljenčke in sklenil pogodbo z nekaterimi veterinarskimi službami, od koder predstavniki podjetja odpeljejo trupelce na upepelitev v Avstrijo. Žaro v štirinajstih dneh pripeljejo nazaj ali jo izročijo lastniku; ta se lahko odloči, da pepel ostane tudi v skupnem grobu. Gre za dostojno slovo, pravi David Žargi. »Če mrtvo žival pustimo pri veterinarju, jo pošljejo v industrijsko predelavo.« Seveda pa pokop ni zastonj. Žara, ki si jo izbere lastnik, stane lahko od 30 do 1000 evrov; za upepelitev mačke je treba odšteti 95 evrov, za pse pa se cene gibljejo od 160 evrov, odvisno od njihove teže.

Slovenci se še navajamo
Možnosti pokopa na Pokopališču za male živali in upepelitev so pri nas razmeroma malo znane, zato se večina ljudi od svojih ljubljenčkov še vedno poslovi pri veterinarjih. Vsaj v Veliki kliniki za male živali Tristokosmatih imajo takšne izkušnje. Eden od vzrokov je verjetno v tem, da veliko ljudi živi v blokih, kjer nimajo svojega vrta, hišnih živali pa ni dovoljeno pokopavati na javnih površinah. »Verjetno pa tudi zaradi stroška, čeprav ljudem možnost upepelitve predstavimo,« je povedala Iris Selan, dr. vet. med., direktorica klinike Tristokosmatih.