Zgodbe

Slovenke delajo preveč, počivajo premalo

Tina Nika Snoj
26. 6. 2013, 20.27
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Si predstavljate, da bi vas v službi vsake toliko vprašali, kako se počutite? Ali ste zadovoljni s svojim delom? Bi raje počeli kaj drugega?

Se vam zdi, da vas dovolj upoštevajo, da napredujete, kot si zaslužite? Bi se želeli v okviru podjetja dodatno izobraževati? Si želite svoj delovni prostor urediti drugače? Bi morda potrebovali nasvet zdravnika ali psihologa? Bi vstopnico za gledališče ali raje bazen? V deželi, kjer sta zadnja leta prevladujoče merilo zaposljivosti to, kako malo denarja ste pripravljeni vzeti za veliko dela in je »še sto jih stoji v vrsti za tvojo službo« že kar uniformen odgovor na tiste redke pritožbe, ki se jh ljudje še upajo izustiti, je takšen pristop na robu znanstvene fantastike. A ponekod tako počnejo. In vredno je.

V okviru mednarodne konference Chance4Change z naslovom V iskanju srečnosti je Mariborska razvojna agencija gostila zanimive goste iz tujine, ki so govorili o mestu srečnosti v razvojni politiki, na delovnem mestu in v gospodarskem razvoju.

»Na Finskem so ljudje na prvem mestu.« Delo Dr. Pirkko Korhonen, menedžerke za raziskave in razvoj v upravi mesta Jyvaskyla na Finskem, je tudi načrtovanje prijaznega mesta do ljudi. »Finska družba temelji na dobrem počutju državljanov. Kakovost življenja je vrednota, z njo se ukvarjamo že sedemdeset let. Država in regije delamo vse, kar je v naši moči, da bi ljudem ponudili čim več storitev, kar se le da, zastonj. Zdravstvo, sociala, šolstvo, vrtci, šport, kultura, vse to je v domeni države. Vrtci sicer niso čisto zastonj, a država mora zagotoviti prostor za vsakega otroka. Jyvaskyla je nekoliko večje mesto od Maribora, z majhnim centrom, veliko ruralno populacijo in številnimi jezeri. Želimo si, da bi se naši meščani počutili čim bolje. Trudimo se, da bi jih čim bolj aktivirali, motivirali za zdravo življenje in vključili v razvoj mesta.« Mestni parki in sprehajalne poti so opremljeni s telovadnimi orodji, ki so prilagojena tudi starejšim, da se lahko ljudje na vsakem koraku razgibajo. Veliko vlagajo v razvoj mreže prostovoljcev, ki pomagajo bolnim, invalidnim, ostarelim in socialno prikrajšanim. Vanje poskušajo vključiti čim več mlajših upokojencev, ki so še pri močeh. Mesto vsako leto zakupi določeno število kulturnih prireditev in »bone« razdeli med zdravstvene, socialne in humanitarne ustanove, ki lahko naročijo predstave za svoje varovance. Projekt so poimenovali Kulturna lekarna. Uvedli so tudi model sicer neobvezujoče neposredne demokracije. Pri vseh večjih odločitvah o razvoju mesta skličejo okroglo mizo, ki se je udeleži tudi 25 meščanov, nekakšen vzorec populacije. Na njej razpravljajo o mogočih rešitvah in na koncu glasujejo. Skoraj se ne zgodi, da pripomb in priporočil tega meščanskega telesa ne bi upoštevali. Kaj pa podjetja? Je tudi tam srečnost, kot so na konferenci prevedli angleški izraz »well being«, med temeljnimi vrednotami? »Čedalje več podjetij se zaveda, da so zaposleni njihov največji potencial, najpomembnejša »surovina« in temu primerno z njimi ravnajo. Dolgo je trajalo, da smo vodilne kadre prepričali, kako pomembno je dobro počutje ljudi v kolektivu, a saj tudi številke to kažejo. Z vlaganjem vanj se zmanjša število bolniških odsotnosti, kar za podjetje pomeni veliko denarja, ljudje so bolj lojalni, učinkoviti, hitri in zdravi. Zdaj je to že dobro sprejeta vrednota in iščejo se načini, kako poskrbeti za to srečnost.« Podjetja so postala prilagodljivejša na potrebe svojih zaposlenih. Omogočajo jim čim bolj prilagodljiv delovnik, podpira se delo od doma, zaposleni se lahko odločijo, ali bodo delali polnih osem ur ali bi – za manjšo plačo seveda – raje delali manj. Uveljavlja se pristop, po katerem zaposleni sami izbirajo svoje odgovornosti, sestavljajo projektne ekipe, ocenjujejo, kje lahko svoje znanje najbolje izkoristijo. Ena zanimivejših storitev, ki jo je mesto ponudilo podjetjem, je glasbena terapija proti stresu. Mesto je razvilo koncept in izobrazilo terapevte, podjetja zakupijo storitev in jo ponudijo svojim zaposlenim. Vodilno vlogo pri njem je kot bivša profesionalna glasbenica imela prav dr. Korhonen, ki je včasih igrala violino v simfoničnem orkestru. »Gre za psihoterapevtski pristop, ki odpira vrata k čustvom z glasbo. Skupina ljudi pod vodstvom psihologa izbere skladbe, ki jih želijo poslušati, potem pa se pogovarjajo o občutjih, ki jih ta v njih zbuja, in doživljanju stresa v življenju, problemov, s katerimi se srečujejo in podobno. Pristop izhaja iz študije, ki je dokazala, da bolniki po preživeti možganski kapi veliko hitreje okrevajo ob poslušanju glasbe in je zelo uspešno tudi pri odpravljanju stresa na delovnem mestu. Ljudje so nad učinkom navdušeni in se množično udeležujejo teh terapij. Ponekod pa so organizirali »terapevtske pevske zbore«, kjer ne gre za umetniško vrednost, ampak za to, da se zaposleni sprostijo, zabavajo in povežejo pri nečem prijetnem.«

Slovenke si ne vzamejo pravice, da si opomorejo od stresa. Mag. Anita Dunkl je mlada raziskovalka na Inštitutu za psihologijo Univerze Gradec. Pod mentorstvom dr. Paula Jimeneza je izvedla raziskavo Kulturne razlike v ravnovesju obnovitev – stres med avstrijskimi in slovenskimi zaposlenimi. »V Gradcu se veliko ukvarjamo s konceptom izgorelosti. Posebno pozornost namenjamo obnovitvi po stresu. V ta namen delamo raziskave po podjetjih in primerjamo njihove prakse z avstrijskim povprečjem doživljanja stresa. Iščemo, kaj je dobro in kaj je slabo. Vedno ugotavljamo isto stvar – ljudje hočejo biti slišani, upoštevani in sodelovati pri odločanju. Ne gre toliko za vrsto dela, niti za število delovnih ur, celo plača ni tako pomembna. Zaposlenim je pomembno, da se predpostavljeni z njimi pogovarjajo, da resno vzamejo njihove kritike, predloge, morda pritožbe in da iščejo skupne rešitve. Več ko imajo zaposleni vpliva na to, kaj in kako bodo delali, bolj so zadovoljni in laže prenašajo napore. Največje težave srečujemo pri načinu komunikacije, saj je ta prevečkrat avtokratski, »šefovski«, celo nasilen. V Avstriji bo preteklo še nekaj vode, preden bodo vodilni kadri doumeli, da ukaz ni najboljša pot. Pogosto manjkata tudi solidarnost in podpora med sodelavci, ki sta izredno pomembni in lahko odtehtata marsikaj slabega na delovnem mestu. Srečujemo tudi to, da imajo zaposleni drugačne vrednote kot podjetje in da morajo početi stvari, s katerimi se ne strinjajo, ali pa ne smejo početi stvari, ki bi jih želeli. Nič moralno spornega sicer. Denimo, se udeležiti izobraževanja, vpeljati nov način dela ali kaj podobnega.« Raziskava o stresu med slovenskimi in avstrijskimi delavci je sicer relativno majhna, a kaže zanimive rezultate. Stres oboji doživljamo zaradi enakih razlogov, tudi načine vodenja v podjetju ocenjujemo podobno, se pa Slovenci slabše »poberemo«. Manj in težje torej naberemo novih moči, kar se dolgoročno zelo pozna. »Še posebej je to očitno pri ženskah. Avstrijke imajo več prostega časa, več ga lahko posvetijo rekreaciji, sproščanju, druženju s prijatelji in zato jim stres ne more toliko do živega. Slovenke imajo med moškimi in ženskami obeh nacionalnosti najmanj možnosti, da se od stresa obnovijo. Videti je, kot da se nikoli res ne spočijejo in sprostijo. Vse pride na vrsto pred tem – služba, otroci, mož in gospodinjstvo. Velik del problema je to, da Slovenke delajo poln delovni čas, da so zaposlitve s polovičnim delovnim časom bolj kot ne izjema. Če potem še vse ostalo postavijo kot prioriteto pred lasten počitek, časa zanj seveda zmanjka.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 26, izid: 24.6.2013).